Risalna kreda je umetniški medij, ki se razlikuje od krede za tablo. Kreda za tablo je posebej zasnovana tako, da je brez prahu, nestrupena in se uporablja na gladkih površinah. Ne vsebuje veziv in je zasnovan tako, da se zlahka obriše. Po drugi strani risalna kreda vsebuje oljno vezivo. Kreda za risanje, ki je namenjena lepljenju na papir in pločnike, ni namenjena tablam in jo je težko ali nemogoče popolnoma izbrisati. Pastelna kreda je drugo ime za pastelne barvice in je ne smemo zamenjati s kredo za risanje.
Okrogle in kvadratne barvice s kredo so na voljo v pastelnih in živih odtenkih. Prihajajo tako velike kot 4 palca × 1 palec (~102 mm × ~25 mm) za okrogle barvice in 3 palcev × 1 palec (~76 mm × ~25 mm) za kvadratne palice. Risalno kredo lahko mešate z drgnjenjem s prsti.
Večina papirjev, imenovanih »risalni papirji«, je primernih za risanje s kredo, pa tudi za oglje, pastel ali svinčnik. “Sketchbooks” so običajno primerni tudi za večpredstavnost. Po drugi strani pa »risalni bloki« pogosto niso navedeni kot idealna površina za kredo. Večina umetniških dokumentov navaja medije, ki z njimi najbolje delujejo, zato je dobro preveriti.
Zgodnje risbe s kredo izvirajo iz paleolitika, risalna kreda pa je bila priljubljen medij v renesansi in pozneje. Obstajajo znane risbe s kredo številnih znanih umetnikov: Erazmov portret Albrechta Dürerja in Michelangelovo obžalovanje mrtvega Kristusa sta narisani s črno in rdečo kredo. Pravzaprav je Michelangelo risal bodisi s peresom bodisi z rdečo ali črno kredo.
Francoski izrazi aux deux barvice, aux trois barvice in aux quatre barvice se nanašajo na posebne kombinacije odtenkov risalne krede, ki so bile priljubljene v 18. stoletju. Deux naj bi se nanašal na črno in rdečo kredo za risanje; trois do črne, rdeče in bele krede za risanje; in quatre do črno-bele z dvema odtenkoma rdeče. Rembrandt, Rubens, Fragonard, Matisse, Picasso in Degas so risali tudi s kredo.