Kortikalni nevroni so celice največje možganske regije, dveh hemisfer možganske skorje. Večina kompleksne aktivnosti možganov, ki omogoča razmišljanje, zaznavanje in prostovoljno gibanje, je povezana z aktivnostjo teh nevronov. Možgani imajo več kot ducat vrst kortikalnih nevronov, ki so na splošno razvrščeni glede na to, ali aktivirajo ali zavirajo nevronsko aktivnost. Te živčne celice komunicirajo med seboj s kemično in električno signalizacijo in pogosto uporabljajo molekule, imenovane nevrotransmiterji, za pošiljanje sporočil na stičiščih, imenovanih sinapse.
Glavna funkcionalna celična vrsta možganske možganske skorje je kortikalni nevron. Ti nevroni so zapakirani v skorjo, imenovano tudi siva snov, ki je do štiri milimetre debela vzdolž obeh možganskih hemisfer. Aktivnost kortikalnih nevronov umirja zaznavanje in komunikacijo v možganih ter vpliva tudi na mišično-skeletni nadzor, ki je osnova prostovoljnega gibanja, kot je hoja. Pomembno je omeniti, da čeprav se zdi, da so številni psihofizični pojavi odvisni od možganske skorje, nobena posamezna regija ali posamezni nevron ne more predstavljati kompleksne duševne dejavnosti, ki je pogosto razpršena med številnimi različnimi mrežami milijonov nevronov, ki delujejo skupaj.
Površina možganske skorje je zložena v številne žlebove različnih globin, imenovane sulci, ki omogočajo, da se veliko število nevronov prilega v relativno majhno območje hemisfer. Tu so nevroni razporejeni v šestih slojih. Različne vrste kortikalnih nevronov naseljujejo te plasti, od I do VI, ki jih identificiramo z laboratorijskimi tehnikami obarvanja ter z različnimi velikostmi in oblikami. Nekatere vrste nevronov stimulirajo električno sprožitev in se imenujejo ekscitatorni nevroni; drugi ustavijo ali upočasnijo električno aktivnost in se štejejo za zaviralne nevrone. Tretja kategorija, internevroni, olajša komunikacijo med temi vrstami nevronov.
Kortikalni nevroni komunicirajo med seboj na stičiščih, imenovanih sinapse, ki se nahajajo na stotine mest na zunanji površini katere koli celice. Na sinaptičnem mestu se dve celični membrani približata in obe imata veliko molekularnih struktur, imenovanih receptorji, ki jima omogočajo prejemanje sporočil drug od drugega. Električne sinapse prenašajo signale med nevroni v obliki toka, imenovanega akcijski potencial, medtem ko se kemične sinapse zanašajo na nevrotransmiterje, ki jih sprosti ena celica, in se nato vežejo na drugo celico v sinapsi.
Glavne vrste ekscitatornih kortikalnih nevronov vključujejo piramidne celice in bodičaste zvezdnate celice. Prvi so bili poimenovani po svojih trikotnih celičnih telesih in imajo obsežne povezave z drugimi nevroni v skorji in zunaj nje. Inhibicijski nevroni so na voljo v številnih različicah, vključno s celicami košare in lestencev ter gladkimi zvezdastimi celicami brez hrbtenice, imenovanimi zaradi pomanjkanja bodičastih projekcij na druge živce. Obe skupini kortikalnih nevronov uporabljata kemično signalizacijo za interakcijo s sosednjimi celicami, pri čemer se za ta namen zanašata na specializirane kemikalije, imenovane nevrotransmiterji. Ekscitatorni nevroni pogosto uporabljajo nevrotransmiter glutamat, medtem ko zaviralne celice večinoma signalizirajo prek spojine GABA.