Konvencijo o otrokovih pravicah, znano tudi kot CRC ali UNCRC, so Združeni narodi sprejeli 20. novembra 1989. Mednarodna konvencija je bila ustanovljena za zagotavljanje osnovnih človekovih pravic otrokom, pomoč pri izpolnjevanju njihovih osnovnih potreb in podporo razvoj njihovih osebnih potencialov. Opisuje kulturne, politične, državljanske, socialne in ekonomske pravice vseh otrok. Vsi narodi, ki ratificirajo konvencijo, soglašajo, da jo zagovarja mednarodno pravo.
Splošni namen UNCRC je vzpostaviti enotno mednarodno razumevanje potrebe, da se otrokom omogočijo osnovne človekove pravice brez diskriminacije, ne glede na družbeni status, poreklo ali prepričanja. Natančneje, področja, na katerih se te pravice spodbujajo, vključujejo zdravstveno varstvo, izobraževanje in razvoj varnega, zdravega življenjskega okolja. Vključuje tudi obveščanje otrok o njihovih pravicah in njihovo spodbujanje, da v celoti izkoristijo svoj potencial.
Mednarodnopravni instrument, Konvencija o otrokovih pravicah, je začrtala minimalne standarde za zaščito otrok in njihovih pravic, ne glede na to, ali so politične, civilne, gospodarske ali kulturne. Skoraj vsak narod je sprejel to pogodbo o človekovih pravicah. Samo Somalija in ZDA konvencije nista ratificirali.
Združeni narodi opisujejo zahteve konvencije v dokumentu, ki ga sestavlja 54 glavnih členov in dva protokola, ki sta neobvezna. Te pravice so poleg zdravstvenega varstva in izobraževanja zaščitene z minimalnimi standardi v socialnih, pravnih in javnih službah. Med temeljne zaščitene človekove pravice sodijo varstvo pred izkoriščanjem in zlorabami ter pravica do življenja, preživetja in zmožnosti razvoja v največji možni meri.
Z vzpostavitvijo skupnega sklicevanja na uporabo pri zagotavljanju, ocenjevanju in spremljanju napredka človekovih pravic je cilj konvencije dvigniti življenjski standard otrok po vsem svetu. Države članice so odgovorne za varnost in dobro počutje svojih otrok, hkrati pa ponuja smernice za doseganje teh minimalnih zahtev.
Spoštovanje konvencije vključuje tako zagotavljanje priložnosti za otroke kot tudi izogibanje kakršnim koli vladnim odločitvam, ki ogrožajo njihovo dobro počutje. Države članice morajo občasno poročati skupini neodvisnih strokovnjakov, da zagotovijo izpolnjevanje minimalnih zahtev konvencije. Ta pregled služi kot metoda nadzora in podpore državi članici.