Jezikoslovci preučujejo strukturo, pomen in uporabo jezikov ter kako so ti jeziki povezani med seboj. Kontekstualizacija predstavlja teorijo na področju jezikoslovja, ki temelji na ideji, da besed ni mogoče popolnoma razumeti brez upoštevanja konteksta, v katerem se uporabljajo. Z ignoriranjem konteksta se govorci in poslušalci odprejo nesporazumom ali napačnim interpretacijam. Jezikoslovci, ki podpirajo teorijo kontekstualizacije, poudarjajo, da sta stališča govorca in poslušalca pomembna prav tako kot besede same. Glede na to, da ima vsak drugačno življenjsko izkušnjo in zgodovino, jezikoslovci tudi domnevajo, da ima vsak posameznik edinstveno razumevanje jezika.
Ljudje se zanašajo na različne namige, ki jim pomagajo postaviti pravi pomen besed v določen kontekst. Sprememba tona, kot je naraščajoča intonacija na koncu stavka, lahko kaže na vprašanje, spoštovanje do poslušalca ali pomanjkanje zaupanja. Izbira besed lahko deluje tudi kot namig, zlasti v smislu prevladujočih zaimkov ali pa se na občinstvo nanaša na spoštljiv ali zavračajoč način. Nebesedna dejanja, kot so govorica telesa ali specifični gibi ali dejanja, lahko igrajo tudi pomembno vlogo pri določanju konteksta. Brez teh namigov za kontekstualizacijo je težko učinkovito komunicirati.
Kontekstualizacija igra tudi vlogo pri razumevanju pisane besede. Namesto da jemljejo besede za pošteno vrednost, morajo bralci poskušati razumeti dokumente v družbenem, političnem ali zgodovinskem kontekstu. To pomeni, da ne gledamo le na besede, temveč na odnos in ozadje osebe, ki jih je napisala, pa tudi na odnos takratne družbe. Koncept kontekstualizacije je še posebej pomemben, ko gre za zgodovinske raziskave ali verske študije, saj dela drugače mislečih ali tistih z nevečinskim mnenjem morda niso preživela do danes. Bralci bi morali pri razlagi besedila iskati tudi pristranskost ali načrte.
Na podlagi teorije kontekstualizacije morajo jezikoslovci preučiti celotno sliko, da bi razumeli jezik, govor ali dokument, in ne le besede same. To pomeni poskus opustiti lastna mnenja ob hkratnem upoštevanju edinstvenih miselnih procesov, prepričanj in zgodovine pisatelja. Prav tako zahteva uporabo vseh razpoložljivih namigov za razlago pomena za slengom ali pogovornim jezikom in poskus ločevanja dejstev od fikcije ali mnenja. Glede na to, da se izkušnje in stališča ljudi nenehno spreminjajo, teorija kontekstualizacije celo nakazuje, da imajo lahko besede v določenem trenutku različne pomene, tudi če jih bere ali sliši isti posameznik.