Izraz “konservator” se uporablja na več načinov. V prvem pomenu je konservator nekdo, ki skrbi za predmete posebne vrednosti, kot so redke knjige ali predmeti v muzeju ali umetniški galeriji. Poleg tega je konservator lahko sodno imenovani skrbnik osebe ali premoženja, njegov status pa je lahko stalen ali začasen, odvisno od okoliščin. V obeh primerih izraz pomeni varstvo, konservator pa ima določene odgovornosti in tudi pravice.
V smislu varovanja in ohranjanja vrednih predmetov konservator običajno opravi posebno usposabljanje, ki ga kvalificira na tem področju. Večina konservatorjev študira arhiviranje, se uči ravnanja in ohranjanja predmetov, s katerimi delajo, in mnogi študirajo antropologijo, ker jih zanima kulturna vrednost artefaktov, ki jih varujejo. Konservator lahko dela v ozadju hiše, ohranja in montira predmete za razstavo ter jih preučuje in katalogizira, ali pred hišo, pomaga obiskovalcem, odgovarja na vprašanja in deluje kot vzgojitelj.
V smislu skrbnika, ki ga imenuje sodišče, ima konservator pooblastilo za sprejemanje nekaterih odločitev za nekoga, ki je ocenjen kot nesposoben. Na primer, duševno prizadeta ali psihično motena oseba bi lahko potrebovala pomoč oskrbovalca. Konservator se mora dobro odločiti za svojo nalogo, pri čemer mora zagotoviti, da so finance konservatorja dobro poskrbljeno, da je na voljo zdravstvena oskrba in da je konservator na splošno srečen in dobro vzdrževan.
Biti konservator je lahko zelo stresno in dolgotrajno. Večina regij ima zakone, ki ščitijo konservate, da zagotovijo, da niso izkoriščeni, vendar to lahko povzroči težave tudi konservatorju, ki je lahko prisiljen nenehno vlagati peticije na sodišče, da sprejme odločitve, kot je preselitev konservatov iz območja ali v stanovanjsko ustanova za nego. Nekateri ljudje uporabljajo izraza “varuh” in “konservator” izmenično, s čimer poudarjajo dejstvo, da bi moral konservator delovati v skladu z njegovimi najboljšimi interesi.
Konservatorja je mogoče imenovati tudi za nadzor zapuščine, v tem primeru pa se pričakuje, da bo katalogiziral vse predmete na zapuščini in sprejel razumne odločitve o njihovi odsvojitvi. Te odločitve bi morale temeljiti na znanih željah lastnika posestva. Tja je treba na primer knjižno zbirko, namenjeno določeni knjižnici, dostaviti ne glede na osebne želje konservatorja.
Konservatorji, ki so zakonito imenovani ali pooblaščeni na podlagi dokumentov, ki jih napišejo konservatorji, so odgovorni sodišču in pogosto tudi odboru. Svoje odločitve in dejanja morajo biti sposobni utemeljiti, razložiti, zakaj in kako je bilo nekaj storjeno. Če konservator te zahteve ne more izpolniti, se lahko razreši in za to nalogo izbere primernejšo osebo.