Končno ustavljanje je v poeziji pojav zaustavitve stavka, fraze ali ideje v povezavi s koncem pesniške vrstice. To je lahko relevantno ne glede na obliko poezije, ne glede na to, ali ima vrstice fiksne dolžine ali bolj prosto tekoče vrstice verzov. Mnogi menijo, da je končno zaustavitev proces, s katerim postane poezija bolj dostopna in koherentna, saj je večina bralcev navajena brati poezijo, v kateri vrstica predstavlja konsolidirano posamezno idejo ali stavek.
Eden najboljših načinov za opis končnega ustavljanja je, da ga primerjate s primeri poezije, ki ne uporabljajo te tehnike. Kot osnovni primer bi lahko prvi dve vrstici pesmi, ki bi vključevala končno zaustavitev, izgledali takole, pri čemer je pesniška diferenciacija vrstic označena s poševnico nazaj: »Človek je sedel na stolu/ Tam je bil tudi mali pes …« – Tukaj se dva stavka v pesniškem dvostihu končata tam, kjer se končajo pesniške vrstice.
Nasprotno pa bi lahko primer poezije brez končne ustavitve izgledal takole: »Človek je sedel, odprtih rok/na stolu, lasje dobro počesani …« Tukaj bi lahko celoten koncept obeh vrstic razumeli kot ena sama ideja, sestavljena z nizi pridevnikov, kjer prvi pridevnik ustvari konec prve vrstice, z dodatnimi pridevniki in pridevniškimi stavki, ki vlečejo drugo vrstico. Mnogi bralci lahko vidijo, kako je lahko poezija brez končnega ustavljanja zmedena, saj je prenehanje posameznih idej veliko bolj dvoumno. Hkrati pa pesniku zagotavlja veliko večjo fleksibilnost.
Številni sodobni primeri poezije brez končnega ustavljanja so sestavljeni v prostem verzu, kar pomeni, da poeziji manjka meter ali fiksna dolžina vrstic. V teh pesmih je pripoved izražena tudi v nizu kratkih in abstraktnih fragmentov. Celotne ideje morda niti niso sestavljene konkretno, zato ustavitev na koncu morda ni zelo pomembna tehnika.
Tudi v klasični poeziji simetrično ustavljanje vrstic ni bila univerzalna tehnika, zlasti tam, kjer je bil za dramske vrstice uporabljen fiksni meter. Dramsko govorjenje se ne drži vedno toge črtne vzorca, zato lahko bralci pogosto najdejo primere klasičnega jambskega pentametra Shakespearovih in elizabetinskih pesnikov ali drugih klasičnih konvencionalnih pesniških oblik, ki imajo nekaj vrstic, ki te tehnike ne uporabljajo.