Dokončna sodba je vrsta sodne odredbe, ki jo izda sodnik na koncu sojenja ali predlog za zavrnitev zadeve pred sodiščem. S sodbo se dokončno odloči o vseh zadevah pred sodiščem in zadeva je rešena. Ta dokument se lahko v nekaterih primerih imenuje tudi končna odločitev ali dokončna odločba.
Zoper pravnomočno sodbo se je mogoče pritožiti na višje sodišče, če ena od strank meni, da se je sodnik, ki obravnava zadevo, zmotil pri razlagi prava. Na primer, v pravnomočni sodbi, izrečeni v kazenskem postopku, imata tožilstvo ali obramba vsak pravico do pritožbe na kazen, če kateri koli meni, da ni bila primerna. Tožilstvo lahko na primer zahteva, da je izrečena kazen strožja.
Obramba se lahko pritoži tudi na pravnomočno sodbo, da bi skušala dokazati, da je bila izrečena kazen glede na dejstva primera prestroga. Glede na državo in kazen so lahko pritožbe na kazen pogost pojav. Postopek pritožbe na pravnomočno sodbo lahko traja leta, kazen pa se ne izvrši, dokler niso obravnavane ali zavrnjene vse pritožbe v zadevi.
Dokončna odločba ali pravnomočna sodba je napisana tudi, ko se par loči. Če bi zadeva šla na obravnavo, da bi ugotovili, kako naj se zakonsko premoženje razdeli ali kateri od staršev naj ima skrbništvo nad otroki, bi ta podatek navedel v sodniški odločbi. Če bi sodnik odločil, da je treba enemu od zakoncev dodeliti denarno podporo, bi bila ta določba zajeta tudi v pravnomočni sodbi.
Ta vrsta sodne odredbe se uporablja tudi v civilnih zadevah. Če je vložena tožba zoper osebo ali družbo in gre zadeva v fazo sojenja, bo sodišče izdalo sodbo v korist ene od obeh strank. Če je tožnik uspel, bo v sodbi določen znesek denarne odškodnine, ki jo mora tožena stranka plačati. V dokumentu so lahko zajete tudi obresti na dolgovani denar, pa tudi, ali mora stranka, ki je izgubila, plačati določen znesek za stroške zmagovalcu.