Končna klavzula je vrsta jezikovne konstrukcije, ki izraža spremembo prvotne izjave. Nekateri strokovnjaki označujejo končno klavzulo kot odvisno klavzulo, saj se dodaja polnejšemu stavku. Nadalje je opredeljen kot prislovni člen, ki izraža namen, čeprav tovrstni členi običajno ne vključujejo prislovov. Te vrste konstrukcij se včasih imenujejo tudi klavzule o namenu.
Ena vrsta končne klavzule vključuje besedo “to”. Kar pride za besedo “to” je zadnja klavzula, ki kaže namen prejšnje izjave. Govorec angleškega jezika ali pisatelj lahko na primer reče: »Svobodno je potoval, da bi si lahko ogledal znamenitosti dežele.« V nadomestni obliki, ki je bolj pomembna za starejše, arhaične oblike angleščine, bi lahko šel podoben stavek takole: »Potoval je svobodno, da bi moral videti znamenitosti dežele.« Oboje se lahko šteje za stavka, ki vključuje končno klavzulo.
Druga nadomestna konstrukcija za končni stavek vsebuje drugačno besedo, ki spremeni pomen stavka v nasprotno. Kjer se zgornje vrste končnih klavzul imenujejo klavzule o namenu, bi lahko te nasprotne klavzule imenovale »nasprotne klavzule namena«, saj določajo rezultat, ki ni zaželen. Na primer, govorec angleškega jezika ali pisatelj bi lahko rekel: “Ubral je glavno cesto, da se ne bi izgubil.” Ta uporaba končne klavzule vzpostavlja idejo, da klavzula nakazuje razlog za predhodno izjavo na podlagi nečesa, čemur se subjekt želi izogniti.
Druge vrste končnih klavzul lahko obstajajo v uradni angleščini. Nekatere od teh lahko vključujejo formalni ali pravni jezik, na primer besede »zakaj« ali »ker«. Tako kot mnogi od zgornjih primerov tudi vse te rabe končnih klavzul ali klavzul o namenu prikazujejo nekoliko zastarele različice angleškega jezika. Pogostejše sodobne klavzule te vrste pogosto uporabljajo besede, “da bi to”, da klavzulo priložijo večjemu stavku. Sodobni govorec angleškega jezika bi lahko na primer rekel: »Najdemo se na delo pravočasno, da bomo imeli koristi od vikenda brez dela.« Mnogim govorcem angleškega jezika to še vedno zveni razmeroma formalno, vendar zagotavlja klavzulo o namenu brez očitno zastarelega jezika. Manj formalni ekvivalent bi bil “tako da”.