Konceptualno umetnost lahko opišemo kot umetnost idej. Žanr uporablja podobe in predmete, da gledalca spodbudi k razmišljanju, predvsem pa o tem, kaj umetnost je in kaj pomeni. Nastal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil mišljen kot izziv za gledalce o tem, za kaj so verjeli, da spada v področje umetnosti. Konceptna umetnost se osredotoča na umetnika v vlogi misleca in ne na ustvarjalca umetniških predmetov. Postavlja se vprašanje, ali je lahko karkoli umetnost ali vsaj postane umetnost, če preprosto obstaja in je urejeno tako, da mora gledalec razmišljati o njenem pomenu.
Zgodovinsko gledano velja, da je bilo gibanje konceptualne umetnosti na vrhuncu med sredino šestdesetih in zgodnjimi sedemdesetimi leti. Predstavljal je poskus razširitve ideje umetnosti iz meja konvencionalnih predstav o tem, kaj umetnost mora biti. Zavrnila je “potrošniško” predstavo, da mora biti umetnost lepa ali na nek način estetsko prijetna za gledalca.
Teorija konceptualne umetnosti predlaga, da je pravi cilj umetnosti spodbuditi gledalca k razmišljanju in ne ugajati čutom. Vsaka umetnost, ki gledalcu ne povzroči razmišljanja, je »odveč«. Ta teorija postavlja vprašanje, ali je karkoli lahko »umetnost«.
Šteje se, da je okvir konceptualne umetnosti spodbujal umetnost instalacij, umetnost performansa ter konceptualni film in fotografijo. Konceptna umetnost zavrača konvencionalno slikarstvo in kiparstvo, ker ne temeljita na idejah, temveč na estetskih načelih. Delo se nanaša na umetnikovo obrt in gledalca ne da misliti.
Kritiki konceptualne umetnosti se sprašujejo, ali lahko katero koli umetniško delo, ki trdi, da gre zgolj za idejo, sploh lahko v celoti pritegne gledalca. Poleg tega, če je vse potencialno umetnost, ni prave razlike med umetnostjo in neumetnostjo. Konceptni umetniki pogrešajo korak v ustvarjalnem procesu. Pravilneje je reči, da je vse lahko predmet umetnosti. Zaradi transformativne moči umetniškega procesa nekaj postane umetnost.
Konceptualni umetniki na te kritike odgovarjajo z argumentom, da je znanje, pridobljeno z izdelavo predmeta, pomembnejše od samega predmeta. Bolj pomembno je, kaj predmet pomeni, sam predmet. Gledalec se mora osredotočiti na pomen in ne na podobe in ideje in ne na talente umetnika za kompozicijo.
Drugi kritiki poudarjajo, da v ideji umetnosti, ki je estetsko močna, skrbno sestavljena in povzroča razmišljanje o pomembnih idejah, ni inherentnega protislovja. Pravzaprav veliko, kar velja za veliko umetnost, vsebuje te elemente. Konceptualna umetnost je pravzaprav analiza narave umetnosti in ne ustvarjanje. Tovrstna analiza še vedno velja za pomembno spodbudo v svetu umetnosti.