Konceptno programiranje je slog računalniškega programiranja, znan tudi kot programska paradigma, katerega cilj je poustvariti koncepte v umu programerja čim bolj natančno v samem programu. Ideja konceptualnega programiranja je, da mora vsak del kode nekaj pomeniti in jasno predstavljati, katero dejanje programer želi, da ta del kode izvede. Karkoli, od potrebe po prikazu slike na zaslonu do želje, da se prikaže sporočilo o napaki, ko pride do dogodka, se šteje za koncept. Deli računalniške kode, kot je podpičje, ki pove vrstici kode, kje naj se konča, niso koncepti, ker so tam samo zato, da pomagajo pri delovanju računalnika in ne predstavljajo idej iz programerjevega uma.
Paradigma konceptualnega programiranja ni sam programski jezik. Namesto tega je metoda za ocenjevanje drugih programskih jezikov, da bi ugotovili njihove pomanjkljivosti. Končni cilj je narediti fizični računalniški program čim bolj identičen programerjevi izvirni, abstraktni zamisli.
Pri konceptualnem programiranju se programer osredotoča na semantiko in sintakso. Semantika je, kako naj bi se program obnašal, sintaksa pa je, kako si programer zamisli, da bi moral biti napisan. Na primer, v programu Java lahko koda A+B prikazuje seštevanje med A in B. Ta program ima dobro sintakso, ker je zelo podoben prvotnemu programerjevemu konceptu seštevanja. Če pa program ob izvajanju ustvari napako, ko poskuša dodati A in B, ima program slabo semantiko, ker ne daje pričakovanega rezultata.
Pri pisanju kode na podlagi tehnik programiranja konceptov programer najprej določi koncepte, ki jih program potrebuje za delovanje. Če bi programer na primer ustvarjal navidezni kalkulator, bi si verjetno predstavljal koncepte zmožnosti seštevanja, odštevanja, množenja in deljenja. Predstavljala bi si tudi kakšen način za vnos podatkov, kot je uporaba tipkovnice, in način za ogled rezultatov na zaslonu. Te ideje sestavljajo koncepte programa. Morda bo razmislila tudi o tem, kakšne barve in kako velik bi moral biti kalkulator, vendar to niso koncepti, saj niso potrebni za delovanje aplikacije.
Ko programerka konča s preslikavo svojih konceptov, najde najboljši način za predstavitev teh konceptov v računalniški kodi. Skuša napisati kodo, ki se zelo ujema z njeno idejo v smislu semantike in sintakse. Lahko uporabi dele že obstoječe kode, kot je A+B, ali ustvari lastno kodo, da bolje predstavi svoje koncepte.
Od sredine leta 2011 je XL edini programski jezik, ustvarjen na podlagi konceptualne paradigme programiranja. Njegov cilj je ustvariti prilagodljiva pravila programiranja in sintakso, ki se ujemajo z razmišljanjem programerja. Programerjem omogoča, da se osredotočijo na to, kar želijo ustvariti, namesto da bi skrbeli za nekonceptne elemente, kot je konec vrstice kode s podpičjem.