Encimi so beljakovine, ki omogočajo, da se kemične reakcije v telesu odvijajo večkrat hitreje, kot bi sicer. V nekaterih primerih reakcija sploh ne bo potekala, razen če je prisoten poseben encim. Poleg pH, temperature in koncentracije substrata ima koncentracija encimov pomemben vpliv na reakcijski proces. Ob predpostavki, da količina snovi ali substrata, ki sodeluje v kemični reakciji, ostane enaka, lahko nizka koncentracija povzroči, da kemična reakcija poteka počasi. Po drugi strani pa lahko visoka koncentracija pospeši reakcijo, dokler ni dosežena največja možna hitrost.
Vsak encim je specifičen za določeno kemično reakcijo ali skupino reakcij. Mesto pritrditve na encimu veže njegov specifični substrat, medtem ko poteka reakcija. Po reakciji se substrat sprosti in encim se lahko ponovno uporabi.
Pri preučevanju koncentracije encima in opazovanju njegovega učinka na reakcijo bi se poskus običajno začel z relativno nizkimi koncentracijami encima. To pomeni, da je substrata sprva običajno v presežku. Hitrost reakcije lahko izmerimo s količino produkta, ki nastane skozi čas. Ker encimska raztopina postane bolj koncentrirana, je večja verjetnost, da pride do trkov med encimi in molekulami substrata. To pomeni, da se s povečanjem koncentracije hitrost reakcije linearno pospešuje, dokler ne doseže določene ravni, kjer se začne izravnati.
Najučinkovitejša možna reakcija se zgodi, ko vsako mesto na vsakem encimu nenehno zaseda substrat. Ko je ta točka dosežena, je za povečanje hitrosti reakcije potrebna višja koncentracija encimov. Tako so na voljo novi encimi za vezavo na substrat. Ko so vse molekule substrata vezane na encime, povečanje koncentracije encimov ne bo več pospešilo reakcijskega procesa. Dodatni encimi ne bodo imeli nobenega rezervnega substrata za delo, hitrost reakcije pa ostane na najvišji meji.
Če so vsi dejavniki, ki lahko spremenijo hitrost reakcije, kot so pH, temperatura in koncentracija substrata, fiksni, potem merjenje hitrosti reakcije postane način merjenja koncentracije encimov. Izvedejo se meritve hitrosti reakcije in matematične enačbe se uporabljajo za natančno določitev količine aktivnega encima. Pri merjenju koncentracij je pomembno zagotoviti, da je prisotnega dovolj substrata za nasičenje vseh encimov v raztopini.