Amilaza je encim, ki ga najdemo v človeškem telesu, v slini in v sokovih, ki jih tvori trebušna slinavka. Naloga amilaze je razbiti škrob na manjše molekule kot del procesa prebave. Koncentracija amilaze je količina amilaze, ki je prisotna v danem volumnu tekočine. Zdravniki pogosto odkrijejo visoko koncentracijo amilaze v krvi ljudi, ki imajo pankreatitis, stanje, pri katerem se pojavi vnetje trebušne slinavke. Ta visoka koncentracija amilaze se lahko sčasoma spremeni v nizko, saj se trebušna slinavka poškoduje in ne more proizvajati amilaze.
Učinki amilaze v slini začnejo proces prebave hrane v telesu. Ko se hrana žveči v ustih, začne amilaza iz sline delovati na kateri koli prisoten škrob in ga razgradi na manjše sladkorje. V trebušni slinavki posebne celice tvorijo amilazo, ki se nato izloči v prebavnih sokovih. Ti zapustijo trebušno slinavko in vstopijo v črevesje, da delujejo na hrano, ko pride tja. Medtem ko normalne koncentracije amilaze v krvi in urinu kažejo, da trebušna slinavka deluje pravilno, lahko ravni, ki so nenormalno nizke ali visoke, kažejo na težavo.
Motnje, za katere je znano, da vplivajo na koncentracijo amilaze v krvi, vključujejo raka trebušne slinavke in nekatere težave z ledvicami ter pankreatitis. Pankreatitis je lahko nenaden napad ali dolgotrajna bolezen, simptomi pa so bolečine v trebuhu ali hrbtu, zvišana telesna temperatura, slabost in zmanjšan apetit. Bolezen ledvic lahko povzroči višjo koncentracijo amilaze v krvi od običajne, če preprečuje, da bi ledvice normalno proizvajale urin. Ker se amilaza odstrani iz telesa z urinom, lahko bolezen ledvic povzroči znižanje hitrosti odstranjevanja amilaze in posledično se poveča raven amilaze v krvi. Koncentracija amilaze v krvi se včasih uporablja za preverjanje učinkovitosti zdravljenja raka trebušne slinavke, saj bi se morale ravni vrniti v normalno stanje, če je zdravljenje uspešno.
Poskusi so bili izvedeni z uporabo amilaze in škroba, da bi ugotovili, kako koncentracija amilaze vpliva na hitrost razgradnje škroba. Ugotovljeno je bilo, da se s povečanjem koncentracije amilaze povečuje tudi hitrost prebave škroba, dokler koncentracija amilaze ne doseže določene točke. To predstavlja točko, na kateri je prisotnih dovolj encimov, da se pritrdijo na vse molekule škroba, zaradi česar je nemogoče, da bi razgradnja potekala hitreje. Učence v šolah včasih naučijo preprostih poskusov, kjer lahko to sami preizkusijo.