Teorijo komunikacijskega delovanja je razvil nemški filozof in sociolog Jurgen Habermas. Ta teorija spada v filozofske žanre epistemologije, etike in filozofije jezika in jo je mogoče uporabiti za družbene probleme in politiko. Komunikacijsko delovanje pojasnjuje in postavlja temelje za pomen pravičnih demokracij ter utemeljitev emancipacije od avtoritarnih političnih sistemov.
Komunikacijsko delovanje želi rešiti problem univerzalnih resnic ali zakonov, saj je moralnost zaradi različnih vrednot in sistemov prepričanj težko razširiti na vse kulture. Ta relativizem preprečuje drugim, da bi se vključili ali presojali razmere, ki so lahko nehumane ali škodljive za ljudi z lokalnega ali globalnega vidika, z navajanjem kulturnih razlik. Komunikacijsko delovanje trdi, da je s sistematično razpravo mogoče odkriti univerzalne resnice in kodekse ustreznega ravnanja na način, da lahko vsi vpleteni dosežejo dogovor in imajo od tega enake koristi.
Uporabljeno komunikacijsko dejanje bi idealno ustvarilo pravično družbo, v kateri vsi člani sledijo zlatemu pravilu »naredite drugim, kot bi storili sebi«. Z drugimi besedami, komunikacijsko delovanje na splošno temelji na zmožnosti vsakega, da sprejme individualne perspektive drug drugega in s tega izhodišča razvije dejanja, ki bi imela pravične posledice za vse. Če ne zavzamemo stališča drugega, tvegamo, da bomo delovali iz nevednosti ali zmanjšali pogoje, ki lahko drugim povzročijo veliko trpljenja.
Komunikacijsko delovanje želi potvarjati ideje relativizma; da ima vsaka kultura ali skupnost sisteme prepričanj, ki se zaradi kulturnih praks in izkušenj ne morejo razširiti univerzalno. Za začetek teorija komunikacijskega delovanja oslabi to idejo s temeljno trditvijo, da je razum univerzalna sposobnost, ki je neločljiva v vseh ljudeh. Iz tega sledi, da če je razum temelj moralnega in etičnega delovanja, potem lahko samo razum predpiše nekatere univerzalne moralne resnice in politične zakone.
Komunikacijsko delovanje se sistematično izvaja v naslednjih treh korakih. Prvič, prizadeti člani družbe ali skupnosti so se odločili sprejeti univerzalno, nepristransko načelo. Vsakdo mora priznati stališča drugih, da ustvari ravnovesje interesov. Drugič, skozi diskurz je mogoče moralno trditev postaviti le, če vsi to odobrijo. Končno, nikogar ne smemo siliti, da sprejme pogoj. Zavedati se morajo in se svobodno odločiti, da bodo nanje vplivale vse koristi in posledice, ki izhajajo iz tega.
Racionalni diskurz, ki izhaja iz komunikacijskega delovanja, ima učinek kapljanja. Z določitvijo in postavitvijo univerzalnih moralnih resnic je mogoče komunikacijsko dejanje uporabiti v manjšem obsegu za posredovanje in reševanje akutnih konfliktov in kriz znotraj skupine. Cilj komunikacijskega delovanja je postaviti temelje za pozitivne družbene spremembe, vendar v isti luči odpira utemeljitve, da se ena skupnost vključi v druge skupine, kjer se njihovo delovanje lahko šteje za sporno.