Komunikacije bližnjega polja (NFC) so podskupina tehnologije radiofrekvenčne identifikacije (RFID). NFC se razlikuje od RFID zaradi standardizirane komunikacijske razdalje bližnjega polja, ki znaša približno 4 čevlje (1.2 m). NFC je opredeljen kot brezkontaktna komunikacija, ker omogoča potovanje informacij med virom in sprejemnikom brez dejanske fizične povezave; omejena bližina omogoča večjo komunikacijsko varnost, trenutna komunikacija pa omogoča hitro izmenjavo informacij.
Komunikacija bližnjega polja temelji na dveh ločenih komponentah, nalepki NFC in čitalniku/pisovalcu NFC. Oznaka NFC je tiskano vezje, ki vključuje anteno in shranjene podatke. Nekatere naprave so sposobne samo brati oznake NFC, druge pa lahko berejo in zapisujejo podatke na oznake NFC; vsaj naprava mora biti sposobna brati podatke NFC, da lahko sodeluje pri rokovanju ali transakciji NFC.
NFC lahko olajša interaktivno trženje, finančne transakcije in splošno razširjanje informacij. Komunikacijski dogodek bližnjega polja se pojavi med dvema komponentama, ko sta v interakciji predmet, ki drži NFC čip, ki vsebuje posebne informacije, in čitalnik NFC, pogosto v obliki mobilnega telefona, ki podpira NFC. Večina oznak NFC je pasivnih in pošiljajo informacije le, ko je prejet signal RFID; pasivne oznake se zanašajo na signal RFID za zagotavljanje napajanja vezja in ostanejo v mirovanju, dokler jih ne aktivira čitalnik NFC.
Tako pride do povprečnega dogodka NFC. Čitalnik NFC pošlje signal RFID v iskanju oznak NFC v polmeru 4 čevljev (1.2 m); vse oznake NFC v tem polmeru prejmejo signal RFID in se odzovejo s pošiljanjem svojih prednaloženih podatkov. Bralnik NFC nato razlaga te podatke in izvede ukaz NFC oznak. Oznaka NFC lahko usmerja uporabnikovo napravo k uporabi določenega programa ali k obisku spletnega mesta za nadaljnjo interakcijo; oznaka NFC deluje kot poziv za nadaljnjo interakcijo s strani končnega uporabnika.
Področje komunikacij bližnjega polja je postalo priljubljeno zaradi nizkih stroškov proizvodnje oznak NFC, enostavne konfiguracije, hitrosti komunikacije – do 424 kilobitov na sekundo – in lastne varnosti komunikacijskih primerov. NFC sledi tudi standardu Mednarodne organizacije za standardizacijo (ISO) št. 14443, primarnemu mednarodnemu standardu interoperabilnosti pametnih kartic, zaradi česar je sposoben interakcije s predhodno implementiranimi brezkontaktnimi pametnimi karticami in njihovimi čitalci. Zaradi splošne operativne vrednosti NFC si je mogoče zamisliti, da bo uvajanje NFC še naprej raslo tako v zasebnem kot v javnem sektorju.