Komplementarna terapija je vrsta nemedicinske terapije, ki se uporablja v povezavi z bolj konvencionalnimi zdravili. Ta vrsta terapije lahko obsega veliko različnih zdravljenj, vključno z akupunkturo, homeopatijo in terapijo s transkutano električno stimulacijo živcev (TENS). Čeprav mnoga od teh zdravljenj še vedno veljajo za alternativne, so nekatere vrste dopolnilnega zdravljenja postale tako splošno sprejete v zdravstveni ustanovi, da jih v nekaterih državah krije zdravstveno zavarovanje. Eden takšnih primerov je akupunktura, ki je v ZDA vključena v police številnih zasebnih zavarovalnic.
Obstaja veliko vrst komplementarne terapije. Najpogostejši med njimi so alternativna zdravljenja, kot so akupunktura, kiropraktika in TENS terapija. Pri akupunkturi se igle zabadajo na kritične točke pritiska na telo, da lajšajo bolečino, stres in druge simptome. TENS terapija stimulira podobne točke pritiska z blagimi električnimi šoki in se uporablja pri zdravljenju različnih kroničnih bolečinskih motenj. Kiropraktična terapija vključuje manipulacijo hrbtenice in drugih sklepov za izboljšanje zdravja in dobrega počutja.
Čeprav se izraza “alternativna terapija” in “komplementarna terapija” pogosto uporabljata zamenljivo, nista povsem ista stvar, tudi če se nanašata na iste vrste zdravljenja. Alternativna terapija je tista, ki se uporablja namesto konvencionalnega zdravljenja. Nasprotno pa se poleg medicinskega zdravljenja uporabljajo komplementarne terapije. Zato se lahko enako zdravljenje obravnava kot alternativno ali komplementarno, odvisno od posebne situacije, v kateri se uporablja.
Še en zmeden element tega razlikovanja je, da je izraz “komplementarna terapija” nastal v veliki meri zaradi spremembe v razmišljanju o samih zdravljenjih. Pred devetdesetimi leti prejšnjega stoletja so zdravljenja, kot sta akupunktura in TENS terapija, veljali za “nadrilemništvo” in ne za legitimno zdravljenje. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je vse večja priljubljenost tovrstnih zdravljenj prisilila zdravstveno ustanovo, da jih je jemala resneje. Posledično so postale vse bolj priljubljene, do te mere, da se številne alternativne terapije pogosto uporabljajo poleg zdravljenja. Uporaba takšnih zdravljenj za dopolnitev zdravljenja je povzročila njihovo obravnavo kot dopolnilno in ne alternativno.
Čeprav se komplementarne terapije uporabljajo poleg konvencionalnih medicinskih zdravljenj, se v filozofskem smislu precej razlikujejo. Na splošno je najpomembnejša razlika v tem, da komplementarno zdravljenje običajno uporablja bolj holističen pristop, saj je zdravljenje osredotočeno na celotno osebo, ne pa na bolezen in njene simptome. Na primer, zdravnik lahko nekomu, ki ima migrene, predpiše zdravila proti bolečinam in proti slabosti. Nasprotno pa lahko holistični zdravnik poleg zdravil predlaga masažo, sprostitvene tehnike ali akupunkturo.