V Združenih državah je komercialni govor pravno opredeljen kot govor, ki ga izvaja določeno podjetje ali na strani določenega podjetja z namenom zaslužiti denar. V prvi spremembi ustave Združenih držav Amerike je vsem ameriškim državljanom podeljena pravica do svobode govora, in ko sta se oglaševalska industrija in gospodarstvo razvila, je prva sprememba vključila in zaščitila komercialni govor. Poleg tega je ameriško vrhovno sodišče sprejelo posebne zaščitne ukrepe prve spremembe za zaščito takšnega govora.
Leta 1942 je zadeva Valentine proti Chrestensenu prišla pred vrhovno sodišče in je utrla pot komercialni zaščiti govora po zakonodaji Združenih držav. FJ Chrestensen je oglaševal svojo razstavo podmornice iz prve svetovne vojne z razdeljevanjem letakov na ulicah New Yorka. Mestni policijski komisar Lewis Valentine je Chrestensenu preprečil oglaševanje razstave in navedel, da se letake lahko delijo le za širjenje informacij ali zbiranje protestnega shoda. Chrestensen je nato preoblikoval letake tako, da je umaknil ceno vstopnine na razstavo in natisnil protest proti Valentinovi sodbi.
Primer je na koncu pristal pred vrhovnim sodiščem ZDA, ki je odločilo, da oglaševanje – ali komercialni govor – ni bil zaščiten s prvo spremembo. Sodišče je navedlo seznam razlogov za takšno ugotovitev, prvi je, da je politični govor, ki je zaščiten s prvim amandmajem, pomembnejši za uspeh naroda kot reklamni govor. Čeprav bi jo v naslednjih desetletjih večkrat izpodbijali, je ta sodba veljala vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo končno odločeno, da je tak oglaševalski govor koristen za procese odločanja potrošnikov.
Primer za komercialno zaščito govora je bil dodatno utrjen leta 1996, ko je prodajalna žganih pijač na Rhode Islandu tožila, da bi razveljavila prepoved te države o oglaševanju cen alkohola. 44 Liquormart, Inc. proti Rhode Islandu je prav tako pristal pred vrhovnim sodiščem ZDA, kjer je sodnik Clarence Thomas opozoril: »Ne vidim filozofske ali zgodovinske podlage za trditev, da je ‘komercialni govor’ ‘manjše vrednosti’ kot ‘nekomercialni’ govor.” Kljub Thomasovemu stališču pa se komercialni govor pogosto obravnava kot manj pomemben od drugih oblik svobode govora, saj ga mnogi vidijo kot strogo ekonomsko vprašanje.
Komercialni govor je v ameriški zakonodaji še vedno predmet razprave. Zaradi precej nejasnega varstva vrhovnega sodišča, da ena oblika svobode govora ni več vredna od druge oblike svobode govora, ostajajo stroge smernice o tem, kaj točno sestavlja komercialni govor, nejasne. Dokler bodo kakršna koli dokončna pravila nedosegljiva, se bodo še naprej pojavljali primeri, ki izpodbijajo zaščito prve spremembe komercialnega govora.