Kolokacija se pojavi, ko se dve besedi združita tako pogosto, da njuno združevanje ne more biti le naključno. Je torej element jezikoslovja in je značilen za kateri koli jezik. To pomeni, da kolokacija dveh besed, kot je ‘lily livered’ v drugem jeziku, ne bo imela pomena, medtem ko v angleščini pomeni ‘strahopeten’ in ‘šibak’.
Kolokacija izhaja iz latinskih besed ‘collocationem’ in ‘collocatio’, ki sta samostalniški obliki latinskega glagola, ki pomeni ‘urediti’. Od leta 1940 se uporablja kot del jezikovne terminologije in velja za del jezikovne vlade. V tem smislu ureja, kako določene besede medsebojno delujejo, ko so postavljene skupaj.
Idiomov ne smemo zamenjevati s kolokacijami. Kolokacije so leksikalne enote, frazemi pa ne. To je zato, ker idiomi niso sestavljeni. To pomeni, da njihov pomen ni neposredno izpeljan iz besed, ki jih sestavljajo; na primer, noben element ‘kick the bucket’ dejansko ne pomeni ‘umreti’. Kolokacije so po drugi strani delno ali v celoti kompozicijske, tako da vsaj ena beseda v njih dejansko prispeva k njenemu pomenu.
Samostalniki, glagoli in pridevniki lahko tvorijo elemente kolokacije. Običajno so prisotni samostalniki, a tako kot pri večini angleščine je to pravilo pogosto kršeno. Kolokacija torej določa, kateri glagoli, samostalniki in pridevniki se lahko združujejo in katere ne.
Obstaja veliko primerov glagolskih in samostalniških kolokacij. Sem spadajo ‘take’ in ‘medicine’ ter ‘vabilo’ in ‘poroka’. Kolokacije pridevnikov in samostalnikov vključujejo združevanje ‘final’ ali ‘last’ s ‘slaw’, vendar je le ‘last’ mogoče kombinirati s ‘stand’. Samostalniki se lahko kombinirajo z drugimi samostalniki, lahko pa se združita tudi dva pridevnika.
Sposobnost kolokacije je pomemben element angleške literature. Charles Dickens je bil na primer mojster ustvarjanja in uporabe dobre kolokacije. Njegovi so bili pogosto barviti in dobro izbrani elementi 4 milijonov besed, ki jih je objavil v času svojega življenja. Eden od primerov njegovih kolokacij je “čudna brezbrižnost”, kot jo vidimo v “Bleak House”. Uporabil je tudi takšne kolokacije, kot sta ‘beef-faced’ in aliterativni ‘lene noge’.
Naučiti se razumeti in sestaviti kolokacijo je težaven element usvajanja drugega jezika. To je celo v primeru, ko se zdita jeziki relativno podobni, na primer v nemščini in angleščini. Razvile so se različne kolokacije, ker je vsak jezik zrasel in se spreminjal s svojo kulturo in izkušnjami ljudi znotraj te kulture. Prizadevajo si na primer z nemščino in poljščino, da bi razvili kolokacijske slovarje, ki bi zagotovili ustrezne prevode.