Namen koagulacijskih poti telesnih žil je dati telesu možnost in sredstva za obnovo po poškodbah. Po punkcijah lahko te poti krvnih žil zaprejo izgubo krvi in nudijo površinskim ranam protivnetno pomoč zaradi izpostavljenosti virusom, bakterijam in glivicam, ki bi lahko pronicale v rano. Obstajata dve glavni poti koagulacije, znani kot intrinzična in zunanja pot. Normalno delovanje teh poti pomaga ohranjati zdravo ravnovesje rastnih faktorjev koagulacije v telesnih organih. Krvavitev sproži trombocite, faktorje, fibrin in beljakovine, ki pri zaporednih aktivacijah drug drugega tvorijo zaščitno pregrado, znano kot strdek.
Intrinzična koagulacijska pot, včasih imenovana kontaktna aktivacijska pot, se sproži ob naletu na tujek, kot je plak v krvi. To ustvarja vnetni odziv in tvori kolagen. Kolagen aktivira druge krvne snovi in faktor strjevanja krvi, znan kot faktor X, zaradi česar se notranja pot konvergira z ekstrinzično potjo koagulacije. Zunanja koagulacijska pot je običajno vključena, ko pride tkivo iz zunanjih plasti kože v stik s krvjo skozi prelom v krvni žili. Tkivni faktorji skupaj z drugimi faktorji strjevanja krvi se začnejo vezati na trombocite, ki jih potegne dogodek, in skupaj tvorijo poltrden strdek iz snovi, znane kot fibrin, ki postane strjen strdek.
Zdravila za strjevanje krvi, znana kot prokoagulanti, posnemajo funkcije strjevanja krvnih poti, da pomagajo telesu pri strjevanju, kadar je to potrebno. Zdravila, ki se borijo proti sposobnosti telesa, da se strdi, ko se telo prelahko strdi, so znana kot antikoagulanti. Uporaba prokoagulantov in antikoagulantov zdravi motnje, kadar se pojavijo na zunanji in notranji poti. Prokoagulanti se uporabljajo za zdravljenje prekomerne krvavitve iz globokih vbodnih ran, na primer, trombin in fibrin iz poti pa se združita, da tvorita lepilni obliž, ki se včasih uporablja za zapiranje razpok krvnih žil, imenovanih anevrizme.
Resne bolezni nastanejo zaradi motenj v koagulacijski poti. Nekatere od teh bolezni so bolezni bolnikov z nezadostno sposobnostjo strjevanja krvi, na primer pri hemofiliji in krvavitvah. Tisti bolniki s preveliko sposobnostjo strjevanja pogosto trpijo za različnimi oblikami tromboze. Tromboza, ko se telo preveč strdi, tvori potujoče strdke, ki se zadržujejo v obtoku pljuč, možganov in srca ter lahko povzročijo smrt.
Sekundarne bolezni lahko nastanejo tudi zaradi motenj normalnega delovanja koagulacijskih poti, kot so lupus in nekatere oblike raka. Odpoved jeter se lahko pojavi zaradi nezadostne koagulacijske sposobnosti v jetrih. Bolniki s sepso imajo motnjo delovanja fibrinolize, ki jo najdemo v koagulacijski poti, kar lahko privede do stanja, znanega kot diseminirana intravaskularna koagulacija (DIC), zaradi zelo nevarnega prokoagulantnega neravnovesja.