Knjižnica palače Lambeth vsebuje uradni arhiv nadškofa Canterburyja in kot taka vsebuje tudi zgodovinske zapise za angleško cerkev. Knjižnica se nahaja na območju palače Lambeth, ki je že približno 800 let uradna rezidenca canterburyjskega nadškofa. Od svojega začetka leta 1610 je knjižnica v Londonu odprta za javnost. Njene zbirke se nanašajo predvsem na cerkveno zgodovino, obstajajo pa tudi drugi pomembni predmeti, kot so rodoslovni zapisi, arhitekturni zapisi ter družbena in krajevna zgodovina.
Število tiskanih knjig v zbirki, ki se hrani v knjižnici Lambeth Palace, je približno 200,000. Veliko knjig, približno 30,000, izvira iz leta 1700. Nekatere knjige so ročno napisane, ustvarjene so še preden je bil izumljen tiskarski stroj. Knjižnica ima vzorce rokopisa kraljice Elizabete I. in kralja Henrika VIII., pri čemer je vzorec Henrika VIII. ročno napisan na dokumentu, ki brani njegovo poroko z eno od njegovih šestih žena.
Družbeno zgodovino lahko najdete tudi v knjižnici. Bombardiranje Londona s strani Nemčije med drugo svetovno vojno, na primer, je obravnavano v takratni cerkveni korespondenci. V knjižnici se nahajata tudi zgodovinsko bodalo in oklep nadškofove hišne želve, ki jo je po nesreči ubil palačni vrtnar, ko je prezimovala.
V zgodnjih letih se je palača Lambeth imenovala tudi Lambethova hiša ali dvorec Lambeth. Še pred stotimi leti so obiskovalci menili, da je knjižnica palače Lambeth impresivna, reakcija Petra Velikega pa je bila leta 1698 začudena zaradi velikega števila del na njenih policah. Jakoba I. knjižnico je imenoval »spomenik slave«.
Dober del knjižnice palače Lambeth se nahaja v veliki dvorani palače. Dele dvorane je bilo treba rekonstruirati po bombardiranju v drugi svetovni vojni in tudi po angleški državljanski vojni. Danes obiskovalci ne potrebujejo dogovora za vstop v cenjeno knjižnico in njene zbirke so na voljo vsem. Prvi obisk pa zahteva, da si gost pred uporabo objekta pridobi posebno vozovnico, vstopnica pa velja pet let. Za pridobitev vstopnice za ogled gradiva, izdelanega po letu 1800, mora obiskovalec predložiti dve aktualni fotografiji in dokazilo o naslovu, za ogled starejših materialov pa je potrebno predložiti tudi predstavitveno pismo.