Kmer je jezik, ki se govori po vsej jugovzhodni Aziji, zlasti v Kambodži. Govori ga več kot 20 milijonov ljudi, večina pa ga govori kot materni jezik. Kmerščina je del avstro-azijske družine jezikov in je povezana z jeziki, kot sta vietnamščina in mon.
Regija, ki je današnja Kambodža, je bila nekoč središče kmerskega cesarstva, iz katerega izvira jezik, in je uradni jezik države. V Vietnamu in na Tajskem živi še 5 milijonov ljudi, ki govorijo ta jezik. V tujini imata tako Francija kot Združene države veliko kamboško priseljensko populacijo, ki govori tudi kmersko, kar je dodalo še približno 250,000 govorcev.
Ko je državna religija kmerskega cesarstva preklapljala med hinduizmom in budizmom, se je temu ustrezno spremenil tudi jezik. V obdobjih hindujščine je jezik doživel velik premik in razširitev besedišča od palijskega jezika, ki se uporablja v nacionalni religiji, v budističnih obdobjih pa je doživel podobno rast skozi sanskrt. Na kmerski jezik sta vplivala tudi laoški in tajski jezik ter številni manjši jeziki, ki obstajajo v istem narečnem kontinuumu. Zdi se, da številne besede in stavčne strukture izhajajo iz laoških ali tajskih oblik, na laosko in tajsko območje pa je močno vplival kmer. Eno kmersko narečje, znano kot severni kmerski, se tako razlikuje od standarda, da ga nekateri razvrščajo kot ločen jezik; to je v veliki meri posledica dejstva, da je to narečje, ki se govori na Tajskem, zato je nanj še močneje vplivala tajščina, kar je povzročilo nekatere ekstremne razlike.
Sodobna kmerska abeceda je potomec starodavne abecede, ki je bila v uporabi že več kot 1,400 let, zaradi česar je ena najstarejših abeced v jugovzhodni Aziji. Sestavljen je iz 33 soglasnikov, 14 samostojnih samoglasnikov in 21 samoglasniških diakritičnih znakov. Vsako od samoglasniških diakritičnih znakov je mogoče uporabiti v eni od dveh ločenih serij, kar dejansko podvoji količino samoglasnikov, ki jih lahko proizvedejo.
Za govorce angleškega jezika se kmerščina veliko lažje uči kot kateri koli od večjih okoliških jezikov, kot so vietnamščina, laoščina ali tajščina. Čeprav je nekaj tega mogoče pripisati slovnici in besedišču, je to večinoma značilnost kmerskega jezika, ki ni tonski jezik. Večina azijskih jezikov predstavlja velike težave angleško govorečim zaradi potrebe po prehodu na miselnost, v kateri ton besede vpliva na njen pomen; Kmer nima takšne tonske strukture, kar omogoča veliko lažje pridobivanje.