V kontekstu kemije so klorit spojine, ki vsebujejo kloritni anion (ClO2-) in jih je mogoče obravnavati kot soli klorove kisline (HClO2). Najpogosteje uporabljen od teh je natrijev klorit (NaClO2). Ko se raztopi v vodi, tvori pozitivno nabite natrijeve katione (Na+) in negativno nabite kloritne anione (ClO2-). Uporablja se predvsem za proizvodnjo klorovega dioksida (ClO2), rumenkasto rjavega, zelo reaktivnega plina, ki se uporablja v papirni industriji za beljenje lesne celuloze, a je zaradi močnih oksidacijskih lastnosti tudi izjemno učinkovit biocid.
Pri visokih koncentracijah je klorov dioksid nestabilen in lahko eksplozivno reagira z organskimi ali gorljivimi materiali; zato se običajno ne skladišči ali prevaža, temveč se pripravi na mestu uporabe z reakcijo natrijevega ali kalcijevega klorita z močno kislino. Klorov dioksid se raztopi v vodi, da nastane klorovita kislina, ki proizvaja kloritne anione, ki so tudi močni oksidanti. Pri uničevanju mikroorganizmov so celo učinkovitejši kot klor, zato se klorov dioksid in klorite pogosto uporabljajo v čistilnih napravah za razkuževanje pitne vode. Te snovi imajo tudi prednosti, da ne puščajo opaznega vonja ali okusa, ne reagirajo z organskimi snovmi, da bi proizvedle škodljive spojine, kot je kloroform, in so manj jedke za materiale, ki se uporabljajo za zadrževanje in transport vode. Poleg tega sta klorit in klorov dioksid v pomoč pri sterilizaciji posod in površin v bolnišnicah in v živilski industriji ter pri čiščenju vode za pohodnike in kampiste, kjer raztopino klorita zmešamo s kislino tik preden jo dodamo vodi.
Obdelava pitne vode s klorovim dioksidom pusti v vodi majhne količine kloritnih ionov; vendar se domneva, da to ne predstavlja nevarnosti za zdravje. Zaužitje sorazmerno velikih količin povzroči toksične učinke: na primer lahko reagira s hemoglobinom, zaradi česar manj zlahka sprošča kisik, vendar ni jasnih dokazov o kakršnih koli škodljivih učinkih na zdravje zaradi običajne izpostavljenosti. Čeprav je možno, da klorit iz čiščenja vode ali industrijskih virov pridejo v podtalnico, se zaradi svoje reaktivnosti hitro razgradijo in se ne kopičijo v okolju.
S kloritnimi solmi je treba zaradi njihovih oksidacijskih lastnosti ravnati previdno. Lahko tvorijo potencialno eksplozivne zmesi z drugimi materiali in reagirajo s kislinami, da nastanejo klorov dioksid, s posledično nevarnostjo eksplozije. Za večino namenov se klorov dioksid in klorit uporabljajo v zelo nizkih koncentracijah
V kontekstu geologije so klorit skupina silikatnih mineralov, podobnih sljudi. Čeprav ne vsebujeta klora, sta imeni obeh snovi zaradi svoje običajne zelenkaste barve izpeljani iz grškega kloros, “zelen”. So spremenljive sestave, vendar na splošno vsebujejo magnezij, aluminij in železo ter silicij in kisik ter pogosto tvorijo mehke, prožne ploščate strukture.