Kloniranje genov omogoča raziskovalcem, da ustvarijo kopije gena, ki ga zanima, za nadaljnje študije, uporabo pri medicinskem testiranju ali terapiji. Vključuje vrsto stopenj za ločitev gena in njegovo razmnoževanje. Znanstveni laboratoriji lahko to storitev izvajajo na zahtevo strank, raziskovalci pa lahko to storijo tudi v svojih prostorih, če imajo potrebno opremo. Ena od prednosti uporabe laboratorija tretje osebe je lahko povečana zanesljivost rezultatov študije.
Prvi korak pri kloniranju genov vključuje zdravljenje deoksiribonukleinske kisline (DNK) s tako imenovanimi restrikcijskimi encimi. Te kemične spojine odrežejo DNK na določenih točkah in iščejo določene nize posameznih aminokislin, ki kažejo na prekinitve med različnimi deli genoma. Fragmentirano DNK je mogoče mešati s plazmidi, specializiranimi proteini, potem ko so plazmidi obdelani z lastnimi restrikcijskimi encimi. Fragmenti na koncu DNK se zaskočijo na odprtine v plazmidu in se zlijejo skupaj s pomočjo drugega encima.
Obdelane plazmide lahko vstavimo v bakterije, da ustvarimo genetsko knjižnico. Bakterije so že zasnovane tako, da uporabljajo plazmide za izmenjavo in izmenjavo genetskih informacij. Ko so zdravljeni, jih lahko raziskovalci gojijo in izločijo organizme, ki proizvajajo posebne gene. Spodbujajo kolonije, ki proizvajajo gen, da še naprej rastejo, da ga lahko ekstrahirajo in očistijo. Kloniranje genov proizvede številne identične kopije istega genetskega zaporedja.
Raziskovalci lahko uporabljajo kloniranje genov za različne dejavnosti. Te se lahko gibljejo od čistih znanstvenih raziskav, da bi izvedeli več o konstrukciji DNK, do aktivnih študij za zdravljenje posebnih zdravstvenih stanj. Na primer, lahko primerjajo in primerjajo gene, da ugotovijo, kaj se zgodi, ko se napake v genomu širijo. Te informacije lahko pomagajo raziskovalcem razviti genetsko testiranje za prepoznavanje bolezni in delati na zdravljenju za obravnavanje specifičnih genetskih stanj. Knjižnice genov je mogoče shraniti tudi za prihodnje reference in dodatne projekte.
Pri kloniranju genov je potreben strog nadzor. Raziskovalci uporabljajo posebej zasnovane plazmide in bakterije za povečanje natančnosti in zanesljivosti. Skrbno spremljajo razmere v laboratoriju, da se izognejo vnašanju kontaminacije ali poškodbe DNK, saj bi to lahko povzročilo napake. Če se napake ne odkrijejo, lahko onesnažijo sedanje in prihodnje raziskave ter povzročijo znatne težave. Periodični testi, vključno z ocenami genskega materiala tretjih oseb, lahko pomagajo prepoznati težave s kloniranimi geni in vzorci, da raziskovalcem omogočijo, da te težave odkrijejo zgodaj.