Klinična prehrana je študija razmerja med zaužito hrano ter zdravjem in dobrim počutjem telesa. Področje klinične prehrane upošteva način, kako telo uporablja hranila, ki jih najdemo v živilih in prehranskih dopolnilih, ter način, kako telo hranila predela in jih nato shrani za kasnejšo uporabo ali jih izloči. Klinična prehrana upošteva tudi druge dejavnike, ki prispevajo k zdravju, kot so okolje, družinska anamneza in splošno dobro počutje, ko poskuša določiti posameznikove potrebe po hranilih.
Klinična prehrana je bila prvič razvita v zgodnjih 1900-ih, ko so znanstveniki odkrili, da nekatere bolezni, kot sta beri-beri ali skorbut, povzročajo posebne diete, ki so bile precej omejene v količini zaužitih živil. Do leta 1912 je Casimir Funk, poljski biokemik, odkril, da uživanje rjavega riža preprečuje beri-beri. Odločil se je odkriti, katera snov je bila najdena v rjavem rižu, ki bi to povzročila, in odkril tiamin, ki ga je imenoval “vitamin”, ker je vseboval aminsko skupino. To je kasneje postalo znano kot vitamin B1, Funk pa je pravilno teoretiziral, da je mogoče z vitamini preprečiti tudi druge bolezni.
Znanstveniki in nutricionisti še naprej ocenjujejo hranila, ki jih najdemo v najbolj zdravi prehrani, da bi poskušali določiti minimalne prehranske potrebe posameznih ljudi. Priporočene dnevne količine (RDA) so produkt teh študij in na osnovni način ponazarjajo, kaj naj ljudje poskušajo jesti vsak dan. Dietary Reference Intakes (DRI) poskuša ponazoriti količino hranil, ki jih je treba vključiti v prehrano za namen preprečevanja in zdravljenja bolezni. Kombinacija teh dveh priporočil na splošno zagotavlja popolno sliko živil in hranilnih snovi, ki bodo sestavljale zdravo prehrano.
Klinična prehrana se pogosto sklicuje tudi na makrohranila in mikrohranila. Makrohranila vključujejo ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe ter se uporabljajo za energijo v telesu ter za vzdrževanje celic in tkiv. Mikrohranila vključujejo vitamine in minerale ter pomagajo telesu pri razgradnji makrohranil za pridobivanje energije s sprožitvijo kemičnih reakcij. Makrohranila predstavljajo večino prehrane, medtem ko so mikrohranila veliko manjši del prehrane. Večina hranil, ki jih potrebuje telo, mora delovati v povezavi z drugimi hranili, da doseže kakršen koli učinek; zato je pomembno jesti zdravo prehrano in se ne zanašati zgolj na prehranska dopolnila, saj znanstveniki še niso odkrili vseh načinov, na katere hranila delujejo skupaj.
Na splošno lahko ljudje, ki jedo zdravo, uravnoteženo prehrano, jemljejo multivitamine in nimajo nobenih osnovnih zdravstvenih stanj, lahko zadovoljijo svoje prehranske potrebe brez dodatne pomoči. Če koga skrbi njihova prehrana, pa mu lahko obisk kliničnega nutricionista pomaga, da se vrne na pravo pot. Nutricionist bo ocenil njihovo splošno zdravje in prehranjevalne navade z vrsto vprašanj v zvezi z življenjskim slogom, anamnezo in družinsko anamnezo ter laboratorijskimi preiskavami. Nutricionist bo nato lahko razvil načrt zdrave prehrane, prilagojen samo njim, ki pogosto vključuje tudi druga priporočila za zdrav način življenja, kot je vadba.