Klavzula o soočenju je vidik šestega amandmaja ustave Združenih držav, ki označuje pravico vsakega, ki je obtožen kaznivega dejanja, da se sooči z vsemi svojimi tožilci. To je bilo pogosto obravnavano kot izrecno dovoljenje nekomu, da vidi ljudi, ki pričajo proti njemu ali njej, in zagotovi navzkrižno zaslišanje vseh, ki pričajo v tovrstni zadevi. V nekaterih primerih, v katerih so uvedeni dokazi iz druge govorice, je klavzula o soočenju še vedno podprta in tega dokaza običajno ni mogoče uvesti, ne da bi oseba, ki je to izjavila, pričala na sodišču.
Kot del zakona o pravicah – prvih deset amandmajev ustave ZDA – je klavzula o soočenju pomemben vidik prava ZDA. Ta klavzula, ki izhaja iz pravnih tradicij s koreninami v angleškem običajnem pravu in običajnih praks v času rimskega imperija, obstaja zato, da zagotovi, da »skrivne« ali »neimenovane« priče ne morejo pričati proti osebi. Na splošno klavzula o soočenju obstaja zato, da se zagotovi, da se bo morala oseba, ki nekoga drugega obtoži kaznivega dejanja, na nek način neposredno soočiti z obtoženim.
Klavzula o soočenju je posebej določena z besedilom v šesti amandmaju, ki navaja, da bo vsak, ki je obtožen kaznivega dejanja, “…soočen s pričami proti njemu [ali njej].” Čeprav to samo nakazuje, da se bo obtoženemu dovoljeno soočiti z vsemi obtožniki, je bilo razširjeno tako, da vključuje dokaze zoper obtoženega in soočenje s pravnim zastopnikom za obtoženega. Ne samo, da se lahko nekdo sooči z vsakim, ki je priča zoper njega ali njo zaradi kaznivega dejanja, temveč ima lahko tudi odvetnika, ki se sooči z osebo in preuči dokaze ali pričevanja proti obtožencu.
Ta element klavzule o soočenju je bil celo določen, da se nanaša tudi na dokaze iz govoric. Da bi bili taki dokazi dopustni, tudi če jih sodnik, ki vodi zadevo, šteje za ustrezne in zanesljive, jih je treba uvesti na način, ki omogoča obtožencu, da se sooči z osebo, ki to priča. Če se torej zoper nekoga, ki je obtožen kaznivega dejanja, uvedejo dokazi iz pričevanja, ki so govorice, jih je treba uvesti na sodišču ali na drugem mestu, kjer je možno navzkrižno zaslišanje. To pomeni, da če nekdo ne bo na sodišču, da bi dal pričanje, mora biti ta še vedno podana v skladu s klavzulo o soočenju, obtoženec in pravni zastopnik pa morata biti navzoča, da izpodbijata dano pričanje.