Klasična šola kriminologije je skupek razmišljanj o reformi kriminala in najboljših metodah kaznovanja skupine evropskih filozofov in učenjakov v osemnajstem stoletju. Zgodilo se je v času razsvetljenstva, gibanja v zahodnih državah, ki je spodbujalo uporabo razuma kot osnove pravne avtoritete. Italijanski filozof Cesare Beccaria velja za ustanovitelja klasične šole.
Cesare Beccaria in drugi člani klasične šole kriminologije so verjeli, da je mogoče kriminalno vedenje zmanjšati z uporabo osnov človeške narave. Šola je temeljila na ideji, da ljudje delujejo v lastnih interesih. Verjeli so, da racionalni ljudje sklenejo družbeno pogodbo, v kateri se zavedajo, da bi jim mirna družba najbolj koristila sami sebi. Šola je skušala zmanjšati kriminal z reformo kazenskega sistema kaznovanja, za katerega so menili, da je ponavadi okruten in pretiran brez razloga ter neučinkovito odvračanje.
Klasična šola kriminologije je trdila, da bi bilo najučinkovitejše odvračanje od kriminalnega vedenja hitro kaznovanje in ne dolga sojenja. Menili so, da so kazniva dejanja neracionalno vedenje in prihajajo od ljudi, ki niso mogli ali niso delovali v svojem najboljšem interesu ali v družbi. Člani šole so trdili, da je treba dosledno izvajati kazni za določena kazniva dejanja brez posebnih okoliščin, da bi ljudem dokazali, da jim kriminalna dejavnost ne bo koristila, ker obstajajo določene posledice.
Velik del reforme kazenskega kaznovanja, za katerega se je borila klasična šola kriminologije, je bila pravična in enaka obravnava obtoženih prestopnikov. Pred šolskim bojem za reformo so sodniki lahko kaznovali zločince po lastni volji, ne glede na resnost kaznivega dejanja, zaradi česar so nekateri menili, da je kazenski sistem kaznovanja tiranski. Cesare Beccaria in drugi člani so se borili za to, da zakonodajalec določi kazni za posebne zločine in da sodnikom ne dovoli nebrzdane oblasti. Menili so, da če bi sodniki lahko uporabljali le zakonsko sankcionirane kazni, bi bila sojenja hitra, zločinci pa bi hitreje prejeli svoje kazni.
Ideja, ki je temeljila na boju klasične šole za hitre sojenja in jasno opredeljene kazni, je bila, da bi bilo zločince bolj verjetno odvrniti, če bi vedeli, kakšno vrsto kazni bodo prejeli in kako hitro. Člani šole so verjeli, da je preprečevanje kaznivih dejanj dejansko pomembnejše od kaznovanja, vendar bi kriminalci z vzpostavljenim jasnim sistemom kaznovanja uporabili sklepanje, da bi sklepali, da zločin ne bi bil v njihovem najboljšem lastnem interesu. Klasično šolo kriminologije so evropski vladarji sprejeli v poznem osemnajstem stoletju in se šteje, da je vplivala na zahodni pravosodni sistem.