Kitajska kaligrafija, umetnost prefinjenega in gracioznega rokopisa na Kitajskem, se posebej imenuje shufa in ima starodavno in dragoceno zgodovino. Starodavna kitajska civilizacija je verjela, da obstaja medsebojna povezava med kaligrafijo in slikanjem, saj ti dve obliki umetnosti uporabljata enake metode in materiale. Starodavni kitajski slikarji pa so veljali za nič drugega kot za navadne obrtnike, medtem ko so kaligrafi veljali za zelo spoštovane in kultivirane učenjake. Od petega stoletja anno domini (AD) pa so ljudje kaligrafe in slikarje začeli obravnavati kot primerljive poklice glede na status. V sedmem stoletju je bila kitajska kaligrafija uvedena na Japonskem in uporabljena kot metoda kopiranja budističnih besedil.
Kaligrafija vključuje uporabo estetskih načel, modnega pisanja in spretnega pisanja besed in celo celotnih dokumentov. Lahko ga primerjamo z napisom, čeprav se napis nanaša le na pisavo, napisano na materialih, ki se lahko razgradijo, kot sta pergament in papirus. Kaligrafi v azijskih državah, kot je Kitajska, uporabljajo koničast čopič, ki se drži navpično; tisti v zahodnih in islamskih regijah uporabljajo pero, trst ali kaligrafsko pero, ki ga držijo nekoliko nagnjeno. Egiptovski papirusi iz pete dinastije veljajo za najzgodnejše kaligrafske oblike pisave.
Kot je razvidno iz napisov, naj bi kitajska pisava obstajala od druge polovice drugega tisočletja pred našim štetjem. Izvor pisave razkriva njen razvoj od simbolov, imenovanih piktografi, ki so predstavitve predmetov, do abstraktnih znakov. Arhaična ali pečatna pisava, ki se v kitajščini imenuje juanshu, je najstarejša pisava v kaligrafiji. Imel je enakomerno debelino, linearen in jasno vpisan. Od dinastije Han, ki se je zgodila od leta 202 pred našim štetjem do leta 220 našega štetja, so Kitajci uporabljali preprostejšo različico juanshuja, imenovano lishu, na kateri je temeljila sodobna kitajska kaligrafija.
Do četrtega stoletja našega štetja je lishu postal glavni slog v kitajski kaligrafiji. Iz lishuja so nastali trije sodobni slogi kitajske kaligrafije: kaishu, xingshu in caoshu. Standard za tiskane znake je kaishu, kar pomeni »navadna pisava«. Xingshu ali “tekoča skripta” je napol tekoča oblika kaishuja. Kratek in zelo ekspresiven caoshu je slog, ki pomeni “pis na travi”.
Čeprav je bil razcvet Lishu v času dinastije Han, sta dve zlati dobi kitajske kaligrafije pravzaprav dinastija Tang, ki se je zgodila od 618 do 906, in dinastija Song, ki se je zgodila od 960 do 1279. Dinastiji Tang je vladal slavni kaligraf, cesar Ming Huang, ki je promoviral kitajsko kaligrafijo tako, da je svojim ljudem pokazal, kako ga zanima ta vizualna umetnost. Medtem je bilo v času dinastije Song, ko so ljudje kaligrafijo obravnavali kot modno različico slikanja s črkami. S tem je bila vzpostavljena soodvisnost med obema oblikama umetnosti.