Karotidno telo, ki izvira iz nevralnega grebena, je pomembna anatomska struktura, ki telesu pomaga doseči homeostazo. Imenuje se tudi glomus caroticum ali karotidni glomus. Ta struktura lahko zazna spremembe v parcialnih tlakih kisika in ogljikovega dioksida. Prav tako lahko zazna močan vodik (pH) in temperaturne spremembe.
Ko je vrat razrezan, je karotidno telo videti kot rdeče ali rjavo jajčasto tkivo. To barvo lahko pripišemo dejstvu, da je zelo žilno tkivo, kar pomeni, da ima veliko kapilar. Njegova vaskularnost je povezana z njegovo funkcijo zaznavanja koncentracije pomembnih snovi v krvi.
Karotidno telo lahko najdemo tam, kjer se skupna karotidna arterija razcepi ali razdeli na notranjo in zunanjo karotidno arterijo. Oseba ima dve karotidni telesi, po eno na vsaki strani vratu. Vsako od njih oskrbuje karotidni sinusni živec, veja glosofaringealnega živca. Delno ga oskrbuje tudi vagusni živec.
Glavne sestavine karotidnega telesa so kemoreceptorji s spremljajočimi podpornimi celicami. Zato je zelo podoben telesu aorte, ki je prav tako skupek kemoreceptorjev, ki se nahajajo v bližini aortnega loka. Aortno telo vsebuje tudi baroreceptorje, ki zaznavajo spremembe tlaka in so bolj zapleteno povezani s srčno-žilnim sistemom.
Kemoreceptorje karotidnega telesa imenujemo glavne celice. Kot celice, ki izhajajo iz nevroektoderme, lahko glavne celice sproščajo nevrotransmiterje, kot so acetilholin, dopamin in adenozin trifosfat (ATP), ki sprožijo ekscitatorne postsinaptične potenciale (EPSP). Ti nevrotransmiterji dosežejo dihalni center, da uravnavajo dihanje.
Podporne celice se imenujejo sustentakularne celice. Te celice so podobne glialnim celicam živčnega sistema. Zagotavljajo strukturno in prehransko podporo glavnim celicam.
Karotidno telo zaradi kemoreceptorjev zazna spremembe v koncentracijah več snovi. Zato obe karotidni telesi delujeta kot periferna kemoreceptorja, stimulirana pa sta predvsem s spremembo parcialnega tlaka kisika. Pri parcialnih tlakih kisika, večjih od 100 milimetrov živega srebra, je aktivnost karotidnega telesa nizka. Ko parcialni tlak kisika pade pod to raven, nastopi stanje, imenovano hipoksija, pri katerem se poveča aktivnost karotidnega telesa. Podobno, ko se poveča vsebnost ogljikovega dioksida v krvi, postane bolj aktivna.
Ko pride do padca ravni kisika ali dviga ravni ogljikovega dioksida, se signali v obliki akcijskih potencialov pošljejo v dihalni center v podolgovate medule. Dihalni center nato pošlje nazaj signale v dihalni sistem, da bi sprožil prilagodljive odzive. Primarni odzivni odziv je povečanje hitrosti dihanja. S povečanjem hitrosti ali dihanja se v pljuča vnese več kisika in več ogljikovega dioksida se izloči iz telesa.