V dneh, preden so bili strojni statve in materiali, kupljeni v trgovinah, je bila volna glavni vir dohodka, možnost predenja in tkanja pa je pomenila, da je ženska lahko zagotovila topla oblačila za svojo družino. Mikanje volne je postopek, s katerim se ločijo volnena vlakna (ali bombaž) in pripravijo za predenje. To je mogoče narediti ročno, danes pa tudi strojno.
Za ročno mikanje volne je potrebna praksa. Mikalnik vzame dva glavnika za mikanje, ki imata pokončne zobe, in enega naloži z volnenimi vlakni. Z gibanjem naprej in nazaj oseba položi en mikalnik na vrh in ga »prečeše« skozi volno na spodnjem glavniku za mikanje. Ko je vsa volna prenesena iz spodnjega mikalnika na vrh, se glavniki za mikanje obrnejo in postopek se obrne. Ko je volna lahka, zračna, se vlakna ločijo in brez zapletov, se masa oblikuje v rolag ali zvitek vlaken za uporabo na kolovratu.
Strojno mikanje volne ne traja tako dolgo in očitno je mogoče naenkrat mikati več volne. Pri strojnem mikanju volne upravljavec položi volnena vlakna na boben z zelo grobimi zobmi. Volna se nato prenese po vrsti kotalnih bobnov, od katerih ima vsak zaporedoma tanjši zobje. Ko upravljavec vzame volno z zadnjega bobna, se ta loči na posamezna vlakna in je pripravljena za odhod na drug stroj, da se prede v nit. Tehnologija mikanja se je v zadnjih nekaj letih le malo spremenila, predvsem zato, ker je bobnarska metoda najučinkovitejši način za pridobivanje velikih količin volnenih vlaken, ki so mikane in pripravljene za uporabo v oblačilih v relativno kratkem času.
Številni cehi za vlakna in predenje še vedno poučujejo tehniko mikanja volne ročno. Poučujejo tudi, kako se volna lahko prede v nit in celo, kako nit tkati v tkanino. Nekdo, ki želi ceniti trdo delo in rokodelstvo pretekle dobe, bi lahko začel z učenjem karkanja volne in predenja iz nje.