Kapilarno delovanje je načelo, ki pojasnjuje, zakaj se tekočine pogosto vlečejo v druge snovi. Ta pojav včasih opisujejo tudi kot »kapilarnost«. Klasičen primer tega dejanja vključuje papirnato brisačo in razlito lužo vode: ko brisačo potopimo v vodo, jo posrka. Pojasnjuje veliko število dogodkov, ki se dogajajo v naravi, od tega, kako drevesa uspejo pridobiti vodo vse do svojih krošenj, do načina, kako se zdi, da voda pleza po slamici.
Pri kapilarnem delovanju je vključenih več dejavnikov. Prva je kohezija, težnja molekul snovi, da se držijo skupaj. Voda je koheziven element, s stopnjo kohezije, ki ustvarja visoko stopnjo površinske napetosti. Ko se voda razlije po mizi, se ponavadi zlepi v luži, namesto da se razlije, ker je kohezivna.
Drugi dejavnik je adhezija, težnja, da se nekatere snovi pritegnejo na drugačne snovi. V primeru drevesa in vode v tleh se tekočina vleče v celulozna vlakna v drevesnem deblu, ki tvorijo majhne kapilare, znane kot ksilem. Ko se tekočina oprime, ustvari meniskus, majhno krivuljo, vzdolž robov ksilema. Površinska napetost v vodi povzroči, da voda pleza navzgor, ko se oblikuje meniskus, zaradi sile oprijema med lesom in vodnimi molekulami, in ko se voda vleče naprej v drevo, bo nastal nov meniskus. Brez kakršnega koli truda lahko drevo potegne vodo vse do svojih zgornjih vej.
Ko se meniskus upogne navzdol in ustvari konkavno površino, naj bi tekočina “močila” snov, na katero se vleče, kar ustvarja okoliščine, potrebne za kapilarno delovanje. Za preprost primer omočenja napolnite kozarec vode in si zapomnite obliko meniskusa. Ob straneh kozarca mora biti višja, pri čemer je površina vode na sredini kozarca občutno nižja. Ko nastane konveksna površina, tekočina ne zmoči površine, ker je kohezija tekočine močnejša od adhezivnih sil, ki spodbujajo kapilarnost. Živo srebro je primer nemočljive tekočine.
Čim gostejša je tekočina, manjša je verjetnost, da bo pokazala kapilarnost. Prav tako je manj pogost pri tekočinah, ki imajo zelo visoko stopnjo kohezije, ker so posamezne molekule v tekočini tesneje privlečene druga k drugi kot na nasprotno površino. Sčasoma bo kapilarno delovanje doseglo tudi točko ravnotežja, v kateri sta sili oprijema in kohezije enaki, teža tekočine pa jo drži na mestu. Splošno pravilo je, da manjša kot je cev, višje bo tekočina potegnila.