Kantovska etika temelji na teorijah morale Immanuela Kanta, filozofa iz 18. stoletja. Sistem etike, ki ga je zasnoval Kant, ostaja vpliven vse do danes, čeprav še zdaleč ni splošno sprejet. Kantovska etika vsebuje več glavnih načel, čeprav se njegovo delo večinoma spušča na idejo, da so nekatera načela sama po sebi moralna in da mora moralna oseba ali družba te kategorične imperative upoštevati v vseh situacijah. Kritiki nagibajo k domnevi, da kantovska etika preveč poenostavlja etične odločitve, in predlagajo, da izključitev vseh človeških čustev v korist racionalnega upoštevanja določenih načel ni niti mogoča niti zaželena.
Eden od glavnih temeljev kantovske etike je ideja, da je volja osebe, ne pa nujno posledice, tista, ki naredi dejanje moralno ali ne. Če človek nekaj naredi iz občutka dolžnosti moralnemu zakonu, potem imajo njegova dejanja moralno vrednost. Po Kantu to pomeni, da če človek skrbi za svojega otroka iz prepričanja, da je skrb za otroke pomembna dolžnost, ravna etično. Če pa oseba skrbi za otroka samo zato, ker ima otroka rad, je to dejanje bolj naklonjeno kot dolžnost in pravzaprav ni moralne vrednosti.
Način, kako lahko nekdo ve, kaj je moralni zakon, po Kantu zahteva preizkušanje načela proti sistemu, da se ugotovi, ali drži. Primer načela, ki ga Kant pozna kot maksimo, bi lahko bil, da če je Joe reven, bo Joe oropal nekoga drugega, da bi dobil denar. Da bi to maksimo preizkusili glede moralnosti, jo je treba najprej posplošiti, na primer: vsaka oseba, ki je revna, bi morala oropati nekoga drugega, da bi dobila denar. Kantovska etika trdi, da ta maksima na tej točki razpade, kajti če bi se vsi ukvarjali z divjim ropom, bi se ideja o osebni lastnini razblinila, kar bi posledično pomenilo, da bi bila kraja nemogoča, saj nihče ne bi imel ničesar v resnici. Če maksima ne uspe pri preizkusu posploševanja, je ni mogoče uporabiti kot kategorični imperativ ali notranji moralni zakon in je ne bi smeli uporabljati.
Če maksima vzdrži preizkus posploševanja, lahko še vedno pade na drugem testu, ki sprašuje, ali bi oseba želela ali bo posploševanje dejansko. Slavni primer, ki ga je Kant uporabil za razlago tega koncepta, se imenuje argument slabega Samarijana, ki nakazuje, da bi bila družba možna, kjer nihče ne bi pomagal sosedu v skrajni stiski, vendar večina ljudi tega ne bi hotela, saj ne bi bilo nikogar. da jim pomagam, če so v skrajni stiski. V skladu s kantovsko etiko ne bi smeli upoštevati maksim, ki jih človek ne želi biti univerzalen.
Kritika Kantovega načela kategoričnih imperativov je običajno v nasprotju z idejo, da mora biti moralni zakon univerzalen in ne dopušča nobenih izjem. Kant na primer trdi, da je umor univerzalno napačen. Kritiki trdijo, da to načelo potem nakazuje, da mora oseba dovoliti pretepanje in posilstvo svoje žene, namesto da bi umoril svojega napadalca. Zdi se, da je Kantova teorija imperativov, čeprav precej racionalna, utopičen koncept, ki ga v kompleksni družbi ni mogoče v celoti uresničiti.
Drugo glavno načelo kantovske etike kaže, da so ljudje sami po sebi dragoceni in jih ne smemo uporabljati ali obravnavati kot sredstvo za dosego cilja. Čeprav se ta teorija danes morda zdi očitno očitna, v 18. stoletju zagotovo ni bilo tako. Kant je poudaril racionalnost drugih ljudi, kar je bil revolucionaren koncept v svetu, ki se je ukvarjal s suženjstvom, zatiral manjšine in skrbno varoval pravice žensk.