Shranjevalni kanal je skriti računalniški kanal, ki enemu procesu omogoča zapisovanje na lokacijo za shranjevanje v računalniku ali omrežju, medtem ko drugemu procesu omogoča branje informacij o lokaciji shranjevanja z drugim procesom. Kot skriti kanal ima shranjevalni kanal možnost prenosa podatkov med objekti, ki bi sicer bili ločeni zaradi varnostnih omejitev v operacijskem sistemu računalnika. To zagotavlja dodatno raven fleksibilnosti programiranja, vendar se lahko, če se uporabljajo brezvestno, uporabljajo prikriti kanali za spodkopavanje varnosti v sistemu.
Predstavljajte si kanal za shranjevanje kot dva otroka, ki si med poukom podajata zapiske naprej in nazaj. Po pravilih, ki jih določa operacijski sistem – “učitelj” razreda – naj se otroci ne pogovarjajo. S tem, da drug drugemu podajajo informacije izven pogleda operacijskega sistema, vzpostavijo sicer nedopustno komunikacijsko linijo.
Kanal za shranjevanje je dvosmerna povezava. Medtem ko en proces prepisuje informacije na trdi disk ali drugo mesto za shranjevanje v računalniku, drugi proces dostopa do informacij in jih bere z iste naprave za shranjevanje. To nenehno prenašanje informacij naprej in nazaj ponuja programerjem drugo metodo izmenjave podatkov v računalniku. Zagotavlja medij za napad na sistem, če so programerji nepošteni.
Ker operacijski sistem računalnika ne pozna informacij, ki se prenašajo po shranjevalnem kanalu, je povsem mogoče, da heker zdrsne osebne ali občutljive podatke po tovrstnem kanalu. Poleg tega lahko heker na enak način manipulira s podatki v sistemu. Tako bi teoretično lahko nekdo, ki spodkopava sistem na ta način, razumel finančne evidence organizacije, pri tem pa pustil napačne “navidezne” podatke.
Ker gre za vrsto prikritega kanala, možnosti prenosa podatkov po shranjevalnem kanalu ni mogoče popolnoma odpraviti. Vendar pa lahko varni operacijski sistemi spremljajo potencialno aktivnost na pomnilniških kanalih z uporabo orodij za prepoznavanje vzorcev, da bi ugotovili, ali je nenavadna dejavnost v sistemu informacije, ki se premikajo po pomnilniških kanalih. Pomislite na to, kot da poslušate dve osebi v različnih celicah, ki komunicirata s trkanjem po stenah; če se v daljšem časovnem obdobju slišita samo eno ali dva trkanja, je velika verjetnost, da je šlo za naključno dejanje. Če pa se trkanje po stenah sliši redno in ritmično, je velika verjetnost, da se informacije izmenjujejo.