Kalvinistična teologija se sklicuje na doktrine Johna Calvina, krščanskega reformatorja iz 16. stoletja. Sodobne cerkve, ki se držijo kalvinistične teologije, med drugim vključujejo pravoslavne prezbiterijance, reformirane prezbiterijance in nekatere baptistične skupine. Osnovni nauki tega sistema verovanja, ki ga je formalizirala dordtska sinoda leta 1619, so »popolna izprijenost, brezpogojna izvolitev, omejena odkupna daritev, neustavljiva milost in vztrajnost odrešenja« (TULIP). Različne skupine imajo lahko različen pristop k modelu petih točk kalvinizma, vendar so splošne ideje dokaj dosledne in vodijo do drugih doktrinarnih in kulturnih podobnosti med kalvinističnimi denominacijami.
Popolna izprijenost znotraj kalvinistične teologije je prepričanje, da so ljudje sami po sebi grešni od rojstva in da so vsa človeška prizadevanja za izboljšanje sebe v bistvu neučinkovita. Ta pogled je podoben katoliškim naukom o izvirnem grehu, vendar je v nasprotju s humanističnimi krščanskimi teološkimi prepričanji, da so ljudje sposobni izboljšati sebe. Brezpogojna izvolitev je stališče, da Bog izvoli posameznike za reševanje na podlagi lastne izbire in ne na podlagi njihovih zaslug, saj po nauku o popolni izprijenosti ljudje nimajo zaslug. Tisti, ki niso vnaprej določeni za odrešenje, so v večini kalvinističnih pogledov vnaprej določeni za pekel.
Omejena odkupna daritev pomeni, da Kristusova odkupna daritev zajema samo grehe izvoljenih, ne vseh ljudi. Nasprotne teologije, kot je armenstvo, lahko trdijo, da je bila odkupna daritev v imenu vseh ljudi in da je odločitev osebe, da sprejme ali zavrne odkupno daritev, tista, ki določa, ali so njeni grehi odpuščeni. V kalvinistični teologiji pa se človek ne odloča o tem, ali bo odrešen, ampak ga k odrešitvi pritegne božja neustavljiva milost, ki je četrta od petih točk kalvinizma.
Po kalvinistični teologiji jim Bog zato, ker izbere izvoljene, daje tudi moč, da vztrajajo v svoji veri. Ta nauk je znan kot vztrajnost odrešenja ali vztrajnost svetnikov. Tisti, ki sledijo tej doktrini, verjamejo, da član izvoljenih ne more izgubiti svoje odrešitve, če se obrne od vere, in dokazano je, da oseba, za katero se zdi, da to počne, dejansko ni bila ena izmed izvoljenih.
Kalvinistično teologijo pogosto dojemajo kot zelo temno teologijo zaradi njenega poudarka na človeški izprijenosti in njenega stališča, da so tisti, ki niso izvoljeni, vnaprej določeni v pekel. Zgodovinsko gledano so kalvinisti ponavadi imeli stroge moralne kode. Puritanci so bili na primer angleška kalvinistična skupina v 16. in 17. stoletju, med drugim znana po svojem neodobravanju božičnih praznovanj in gledališča. Po drugi strani pa se zgodnje ameriške puritance včasih bolj pozitivno spominjajo po njihovem individualizmu in sorazmerno egalitarnih družbenih strukturah.