Gibanje južne gotike v literaturi prinaša vzdušje in občutljivost gotike, žanra, ki izvira iz poznega 18. stoletja v Angliji, na ameriški jug. Kot so zgodnji gotski pisci uporabljali žanr deloma za kritiziranje tega, kar so videli kot moralno slepoto srednjeveške dobe, tako se južni gotski pisci ukvarjajo s svojo preteklostjo skozi gotske trope. Ta žanr je kot žanr nenavaden, saj je bistveno omejen na določen geografski prostor. V tej tradiciji so pisali številni najvidnejši ameriški avtorji 20. stoletja, žanr pa je viden tudi v glasbi in filmu.
Južnogotska literatura gradi na tradicijah širšega gotskega žanra, ki običajno vključuje nadnaravne elemente, duševne bolezni in grotesko. Veliko literature v tem žanru pa se izogiba nadnaravnemu in se namesto tega ukvarja z motenimi osebnostmi. Znana je po poškodovanih in zablodnih likih, kot so junakinje iger Tennesseeja Williamsa. Namesto da bi ohranila romantizirane stereotipe predvojnega juga, južnogotska literatura pogosto pripelje osnovne like melodrame in gotskih romanov v južni kontekst, da bi poudarila južnjaške navade.
Južnogotska literatura se pogosto ukvarja s stisko tistih, ki jih tradicionalna južna kultura izključuje ali zatira – na primer temnopoltih, žensk in gejev. Harper Lee’s To Kill a Mockingbird (1960) obravnava očitno nedolžnega črnca, ki je obsojen posilstva in umorjen zgolj zaradi svoje rase. Tramvaj po imenu Desire (1948) Tennesseeja Williama na novo odnaša južnjaško belle kot pretenciozno, duševno nestabilno žensko, njegov Maček na vroči pločevinasti strehi (1955) pa prikazuje najljubšega sina južnjaške dinastije kot potlačenega homoseksualca, čigar alkoholizem ogroža njegov zakon. Pogosto antologizirana »Vrtnica za Emily« (1930) Williama Faulknerja prinaša ponavljajočo se gotsko temo neuslišane ljubezni, ki vodi v norost v južnjaško mesto, v katerem neodobravani prebivalci pripovedujejo z enim samim glasom. Drugi pomembni pisci v tradiciji so Flannery O’Connor, Carson McCullers, Eudora Welty in Truman Capote.