Carl Jung je človeški um dojemal kot sestavljeno iz nezavednega, razdeljenega na dva diskretna dela. Osebno nezavedno so bili tisti občutki, do katerih ni bilo mogoče dostopati brez terapije in dela sanj. Univerzalno nezavedno je bilo skupen niz podob, imenovanih arhetipi, skupnih vsem ljudem. Univerzalno nezavedno se je izražalo v umetnosti, literaturi in mitu, jungovska literarna kritika pa se je osredotočala posebej na analizo arhetipov v literaturi in pisni mitologiji.
Cilj vseh ljudi po Jungu je doseči individuacijo, stanje, v katerem je nezavedno poznano in integrirano v zavestni um. Literaturo, ki vključuje katero koli vrsto junaka, vendar predvsem moškega, je mogoče skozi to tradicijo literarne kritike analizirati po korakih na »junakovem potovanju«, ki vodijo junaka proti individuaciji.
Vsa jungovska literarna kritika ne preučuje vseh procesov individuacije. Dve glavni točki poudarka sta integracija anime in večja integracija sence. Nasprotno pa lahko kritika preprosto oceni učinkovitost določenega arhetipa v romanu. Med branjem literature v jungovskem slogu je osrednji lik resničen, medtem ko je večina drugih likov videti kot simbolne predstavitve vidikov junakovega nezavednega jaza. Ženska, na primer, predstavlja animo, žensko stran junakove osebnosti. Antagonist predstavlja senco.
Včasih je jungovsko literarno kritiko v praksi lažje razumeti. Na primer, v Tolkienovem Gospodarju prstanov je lik Froda očitno v nasprotju z njegovo senco Golluma. Gollum predstavlja vse stvari v Frodovem nezavednem jazu, ki jih Frodo psihološko ni prepoznal. Ko roman napreduje, Frodo postane bolj podoben Gollumu in na koncu ravna tako, kot bi Gollum, ter si prevzame prstan zase. Integracija sence vključuje spust v podzemlje in takšno je Frodovo potovanje v Mordor, kraj, kjer so vse stvari postale pokvarjene, kar predstavlja prevlado sence. Senco je treba sprejeti ali pa še naprej vlada osebnosti.
Da bi jungovski literarni kritik Froda lahko obravnaval kot individualiziranega, mora izkoristiti moč svoje sence, da bi dosegel celovitost. Na to je čudovito vplivala Gollumova smrt, ko Frodu odgrizne prst, nato pa skozi lastno zlobno veselje lebdi na robu prepada v votlini Mount Dooma, preden pade v staljeno lavo spodaj in tako zaključi Frodovo iskanje.
Tema sorodstva med Frodom in Gollumom je v romanu izjemno dosledna, saj se Frodu najprej upori, nato pa se Gollumu smili. Frodo ga psihično potrebuje, da izpolni svojo nalogo. Poleg tega Frodo predstavlja individuacijo tako, da zapusti Srednjo Zemljo, da bi za viline za vedno bival na mestu, podobnem raju. Popolnoma individualiziran lik ne sodi več v resnični svet, saj je individuacija vseživljenjski proces.
To je zelo kratka razlaga jungovske literarne kritike na delu. Nekateri najpomembnejši znanstveniki na tem področju so Joseph Campbell, Emma Jung in Maria Louise von Franz, katerih delo o senci in animi v pravljicah je še posebej zanimivo. Poleg tega je raziskovanje legende o gralu Emme Jung enako fascinantno.
Drugi literarni kritiki zavračajo jungovsko literarno kritiko, ker na besedilo postavlja zunanjo konstrukcijo in v bistvu vedno znova vodi do istih zaključkov. V kritiki je zagotovo nekaj resnice. Na ta način je mogoče brati tako rekoč vse, podobno kot bi lahko uporabili freudovsko literarno kritiko, da bi besedila ocenili kot človeško zatiranje spolnih želja in nasprotujočih si nagonov k seksu in smrti.
Kar se zdi najbolj uporabno v jungovski literarni kritiki, je njena vrednost kot navdih za vsakdanje življenje. Okrepi Jungovo teorijo, da vsi hrepenimo po popolnem poznavanju tistih nezavednih sil, ki nas poganjajo. Prav tako podpira idejo, da lahko za besedila iz zelo različnih okolij rečemo, da ponavljajo iste dejavnike. Ali to resnično predstavlja univerzalno nezavedno ali ne, je sporno. Večina zanemarja univerzalno nezavedno in se namesto tega nagiba k jungovski literarni kritiki kot načinu razumevanja psihološkega boja človeka za premagovanje skritih misli in občutkov, ki je skupen vsem nam.