Jungova psihoterapija je vrsta analitične psihologije, ki temelji na teorijah Carla Junga, ki je bil študent Sigmunda Freuda, človeka, ki je v veliki meri zaslužen za ustanovitev sodobne psihologije. Domneva se, da se je Jung od Freuda oddaljil zaradi temeljnih strokovnih nesoglasij med moškima. Jungova psihoterapija na splošno želi pacientom pomagati pri razreševanju psiholoških in čustvenih blokov, ki lahko povzročajo njihove življenjske težave in občutke stiske. Jungovski psiholog običajno skuša bolnika voditi skozi raziskovanje njegove lastne podzavesti, da bi mu pomagal živeti polnejši in bolj produktiven izraz lastnega človeškega potenciala. Jungova psihoterapija pogosto daje velik poudarek dešifriranju sporočil podzavesti, ko se pojavljajo v sanjah, fantazijah, ustvarjalnem izražanju in spominu.
Psihoanaliza ali analitična psihologija, kot jo je imenoval Jung, velja za drugačno od drugih oblik kognitivne psihologije, ker daje velik poudarek vplivu podzavesti na duševno zdravje. Jung je verjel, da lahko številni deli psihe ostanejo potlačeni ali neraziskani in da lahko te neraziskane regije uma močno vplivajo na osebnost in duševno zdravje. Jungova psihoterapija želi pomagati pacientom zaznati, priznati in razumeti tiste dele psihe, ki so ostali neraziskani. Trdi, da pomaga pacientom pridobiti večjo ozaveščenost o svojih osnovnih, nezavednih motivacijah, da bi jim omogočila polnejše življenje.
Proces Jungove analize lahko traja več let. Bolnikom pogosto svetujemo, da se udeležijo terapevtskih sej vsaj tri do petkrat na teden. Na splošno velja, da se mora med pacientom in analitikom ustvariti močna vez, da ima psihoterapevtski proces optimalen učinek. Bolniki lahko z jungovskim analitikom razpravljajo o svojem vsakdanjem življenju, spominih, občutkih, sanjah in ustvarjalnem izražanju.
Freudova psihoanaliza lahko v veliki meri temelji na teoriji, da je podzavest skoraj v celoti sestavljena iz potlačenih spominov, želja in občutkov. Jung je verjel, da je podzavest v veliki meri sestavljena iz ustvarjalne duhovne energije, ki lahko pomaga človeku doseči svoj polni potencial kot oseba. Jung je verjel, da bi razumevanje in reševanje konfliktov in blokov v podzavesti lahko sprostilo to duhovno energijo, da bi pacientom pomagalo doseči globoko osebnostno rast.
Dobri kandidati za jungovsko psihoterapijo so tisti, ki trpijo za depresijo ali anksioznimi motnjami. Umetnike, mistike in druge ustvarjalne osebnosti lahko pritegne ta vrsta terapije kot sredstvo za pospeševanje osebne rasti in samoizražanja. Mnogi ljudje, ki se ukvarjajo s jungovsko psihoterapijo, sami po sebi nimajo duševne motnje, ampak si namesto tega prizadevajo preprosto razviti in rasti na osebni ravni ter poglobiti svoje odnose z drugimi.