Jod 131 je radioaktivni izotop joda, ki nastane pri jedrskih detonacijah ali v nadzorovanih okoljih v jedrskih reaktorjih. Ta izotop predstavlja številna zdravstvena tveganja, uporablja pa se tudi v nuklearni medicini, kjer je lahko dragocen pri uporabi v okolju, kjer je na voljo ustrezen nadzor. Kadar se jod 131 uporablja pri zdravljenju, z njim ravna le pooblaščeno osebje, v skladu z zakonodajo in pravilniki v ustanovi, kjer se uporablja.
V človeškem telesu se jod kopiči v ščitnici. Ščitnica dejansko potrebuje majhne količine joda za normalno delovanje in pri ljudeh, ki ne dobijo dovolj joda, se lahko razvije stanje, znano kot golša, ki ga lahko spremljajo kognitivne motnje. Kopičenje joda 131 pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni temu elementu, lahko poškoduje celice ščitnice in povzroči hipotiroidizem. V primeru ljudi, izpostavljenih padavinam in jedrski nesreči, to ni zaželeno; vendar je pri zdravljenju morda zaželeno nadzorovano uničenje ščitničnega tkiva.
Ena od uporab te snovi je kot sledilni material v medicinskih slikovnih študijah. Pacientu damo majhen odmerek in pustimo, da kroži po telesu, preden se naredi serija slik za identifikacijo ščitničnih celic, ki prikazujejo ščitnico in vse metastatske izrastke, ki vsebujejo te celice, v primeru bolnika z rakom ščitnice. V večjih odmerkih se lahko ta spojina uporablja pri zdravljenju raka za odstranitev ščitničnih celic, ki ubije raka.
Jod 131 se izraža v urinu, ko ga telo razgradi, in ima razpolovno dobo osem dni, sčasoma pa postane neškodljiv. Bolnike, ki prejemajo terapevtske odmerke joda 131, bo morda treba zaradi varnosti izolirati, saj so ljudje okoli njih lahko v nevarnosti izpostavljenosti sevanju. Ko so manj radioaktivni, jih lahko sprostimo in pustimo, da si opomorejo doma. Ker lahko ta spojina povzroči prirojene okvare, bolnikom običajno svetujemo, naj se izogibajo zanositvi vsaj šest mesecev po jemanju tega zdravila.
Jod 131 za medicinsko uporabo se proizvaja v obratih, specializiranih za proizvodnjo radioaktivnih izotopov za nuklearno medicino. Ko je izdelan, ga damo v zaprte posode za pošiljanje v lekarne, opremljene za ravnanje z radioaktivnimi snovmi. Lekarna običajno naroči določene izotope, ko jih potrebuje za zdravljenje, da se izogne zaostanku radioaktivnih izotopov, ki čakajo na uporabo. Ko je pacient pripravljen, se izotop zapakira in dostavi v enoto nuklearne medicine za uporabo, pod nadzorom specialista nuklearne medicine.