Javni dolg, ki ga včasih imenujemo tudi državni dolg, je ves denar, ki ga v danem trenutku dolguje katera koli veja vlade. Zajema dolg, ki ga dolgujejo zvezna vlada, državna vlada in celo občinska in lokalna vlada. Pravzaprav gre za razširitev osebnega dolga, saj posamezniki sestavljajo tok prihodkov države. Javni dolg se sčasoma nabira, ko vlada porabi več denarja, kot ga zbere za obdavčitev. Ko se vlada ukvarja z večjo porabo primanjkljaja, se znesek dolga povečuje.
Javni dolg sestavljajo številne različne vrste dolga. Velik del tega je zunanji dolg, ki je denar, ki ga vlada dolguje tujim posojilodajalcem, bodisi v obliki mednarodnih organizacij, drugih vlad ali skupin, kot so državni premoženjski skladi, ki vlagajo v državne obveznice. Državni dolg je sestavljen tudi iz notranjega dolga, kjer državljani in skupine v državi posojajo državni denar za nadaljnje delovanje. Na nek način je to zelo podobno posojanju samega sebe, saj na koncu odgovornost za to padejo sami ljudje, ki posojajo denar.
Vlade z močnim gospodarstvom, ki jim v svetu dobro zaupajo, lahko zbirajo sredstva z izdajo lastnih vrednostnih papirjev, običajno imenovanih državne obveznice. Posamezniki, drugi narodi in skupine kupujejo te obveznice, vlada pa obljublja, da jih bo vrnila po določeni, običajno dokaj dobri obrestni meri. Manj močne vlade, ki nimajo zaupanja sveta, da bi lahko izdale obveznice, in pričakujejo, da jih bodo ljudje kupili, se lahko obrnejo na mednarodne institucije ali celo običajne banke, da jim dajo posojila, običajno po manj ugodnih obrestnih merah.
Nekateri ljudje uporabljajo izraz javni dolg, da se ne nanašajo samo na denar, ki ga neposredno dolguje v obliki vrednostnih papirjev, ki jih lahko pobere vlada, temveč tudi na skupek denarja, ki ga dolguje v obliki storitev in obljubljenih plačil. V nekatere izračune se lahko na primer vključijo tudi izplačila pokojnin, ki jih država lahko dolguje svojim zaposlenim, ali pogodbe, ki jih je sklenila vlada, a jih še ni plačala.
Ta vrsta dolga se običajno ne razčleni samo po notranji in zunanji delitvi, temveč tudi po dolžini danega posojila. Kratkoročni javni dolg naj bi trajal le eno ali dve leti, zato je stopnja obračanja precej visoka. Dolgoročni dolg je zasnovan tako, da traja več kot deset let, pri čemer nekateri trajajo precej dlje. Vmesni dolg traja od tri do deset let.
Kot pri vseh dolgovih je tudi javni dolg včasih neplačan, kar se lahko zelo zaplete. Nadnacionalne organizacije, predvsem Mednarodni denarni sklad, imajo veliko pooblastila, ki jim jih je podelila mednarodna skupnost, da zagotovijo, da narodi ne izplačajo, in da prevzamejo nadzor nad številnimi finančnimi vprašanji, če se zdi, da bodo. Na ravneh, ki so nižje od nacionalne, za ta dolg običajno jamči država, katere del je lokalna ali regionalna vlada. Torej, če bi država ali občina neplačala svojega dolga, bi ta strošek nato prevzela država sama. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je na primer mesto New York dejansko bankrotiralo in tako država New York kot zvezna vlada Združenih držav sta morali pomagati pri reševanju.