Izraz naklonjenosti je ime, ki se uporablja za izražanje naklonjenosti do nekoga ali nečesa. Imena ali naslovi z pomanjševalno pripono, skrajšane oblike lastnih imen ali na videz nepovezane besede, kot sta »raca« ali »buča«, se lahko štejejo za izraze prijaznosti. Brez prave naklonjenosti ali v napačni situaciji so te besede lahko zelo žaljive.
Številni različni jeziki pripisujejo različne zloge koncem lastnih in neustreznih samostalnikov, da nakazujejo majhnost in običajno naklonjenost. Te so znane kot pomanjševalne pripone. Na primer, -(c)ito/-(c)ita je ena vrsta pomanjševalne pripone v španščini, -chen ali -lein v nemščini in -etto/-etta v italijanščini. Angleščina pogosto uporablja pripono -ie ali -y, kot sta Willie in Johnny namesto William in John.
Lastna imena so v mnogih jezikih skrajšana kot izraz prijaznosti ali vzdevek. Na primer, ženska z imenom Elizabeth je lahko znana kot Eliza, Liz ali Beth. Včasih se ime nekoliko spremeni, kot pri Bess. Pogosto je tudi skrajšanemu imenu dodana pomanjševalna pripona, kot pri Lizzy in Betsy. Tako skrajšane oblike kot besede z pomanjševalnimi priponami imenujemo tudi hipokorizmi.
Svojilni zaimek »moj« se uporablja na začetku številnih izrazov prijaznosti v več jezikih. Primeri vključujejo “moja draga” in “moja draga” v angleščini ter mon amour in ma chérie v francoščini. Včasih je izraz naklonjenosti preprosto »moj«, čemur sledi vrsta razmerja, na primer »moj mož« ali »moja žena«.
Nekateri izrazi prijaznosti so očitno izpeljani iz besed s prijetnimi konotacijami, kot sta »sladek« ali »sladkor«, druge pa je težje razložiti. Francoski izraz prijaznosti lahko vključuje več živali, kot je ma caille, kar pomeni »moja prepelica«. Podobno sta “hišne živali” in “račka” pogosta v nekaterih delih Anglije.
Medtem ko bližnji prijatelji in družina pogosto zelo uživajo v skupnih izrazih naklonjenosti, so nekateri ljudje užaljeni, če jih neznanec nagovori s podobnimi izrazi. Podobno nekatere družbene situacije in delovni odnosi prepovedujejo uporabo izrazov naklonjenosti. Čeprav lahko otrok soseda pokliče s prijaznim vzdevkom, bi bilo neprimerno, da bi isti otrok to ime uporabil za svojega učitelja.
Po drugi strani pa nekateri uporabljajo izraz prijaznosti, ki se tujcu zdi žaljiv, čeprav se govorcu in naslovniku zdi ljubkovalni. En primer, ki je pogost v več latinskoameriških državah, je beseda viejito ali »mali starček«. Drugi imenujejo svoje prijatelje ali otroke besede, kot sta “škodljivec” ali “težave”.