Izotonična kontrakcija je oblika mišičnega napora, za katero je v glavnem značilna sprememba dolžine mišic in kota sklepa. Izotonične vaje, znane tudi kot dinamično krčenje, običajno vključujejo ritmično, ponavljajoče se gibanje velikih mišičnih skupin. To je vrsta mišičnega napora, ki se najpogosteje uporablja med vadbo za moč in kardiovaskularno vadbo, kar ima za posledico neto povečanje mišične velikosti, moči in vzdržljivosti.
Druge oblike mišične kontrakcije vključujejo izometrično krčenje in avksotonično krčenje. Izometrična kontrakcija, pri kateri ni sprememb v dolžini mišic in ni vidnega gibanja sklepov, se pojavi, ko se mišična sila izvaja na nepremičen predmet. Izometrični trening športniki včasih uporabljajo za premagovanje specifičnih slabosti v dinamičnem obsegu gibanja določene mišične skupine ali za preprečevanje mišične atrofije, ko je okončina imobilizirana. Avksotonična kontrakcija, pri kateri se upor poveča, ko se sila uporablja, je najpogosteje opažena v srčni mišici.
Med izotonično kontrakcijo pride do izrazitega fiziološkega odziva, ki ga med izometričnim krčenjem ni opaziti. Ko delujoče mišice porabljajo kisik, se srčni utrip poveča in kri se preusmeri proti območjem, ki jih potrebujejo. Skupaj s povečanjem srčnega utripa se poveča tudi srčni volumen – količina krvi, ki se črpa ob vsakem srčnem utripu. Ko se izotonična kontrakcija nadaljuje, pride do progresivnega dviga sistoličnega krvnega tlaka v kombinaciji s stabilnim ali rahlo znižanim diastoličnim krvnim tlakom.
Na ta način izotonična kontrakcija povzroči povečano volumsko obremenitev srčne mišice. Srce se prilagaja povečani obremenitvi z izgradnjo moči in vzdržljivosti. Ta prilagoditev je znana kot učinek srčnega treninga in se najpogosteje pojavi kot odgovor na zahteve dinamične vadbe. Nasprotno pa izometrična vadba običajno povzroči zvišanje tako sistoličnega kot diastoličnega krvnega tlaka, ki ga spremlja zmerno povečanje srčnega volumna brez znatnega povečanja pretoka krvi v delujoče mišice.
Izotonično krčenje lahko nadalje razdelimo na ekscentrično in koncentrično krčenje. Koncentrično krčenje se pojavi, ko je mišična sila večja od sile upora in se mišica skrajša. Skrajšanje mišice povzroči neto zmanjšanje kota delovnega sklepa. Pri treningu odpornosti je to na splošno faza gibanja, ki se premika proti gravitaciji – na primer del bicepsovega upogiba, ko je komolec upognjen in mrena premaknjena navzgor.
Ekscentrično krčenje se pojavi, ko sila upora preseže silo, ki jo izvaja mišica. V tem primeru običajno pride do splošnega podaljšanja mišice in povečanja kota sklepa. Meja obremenitve mišice je do 40 % večja pri ekscentričnem krčenju kot pri koncentričnem. Obe obliki izotonične kontrakcije sta učinkoviti za krepitev mišične moči, vendar obstajajo še druge prilagoditve, ki so značilne za ekscentrično vadbo.
Ekstremni športniki, kot so bodybuilderji in ultramaratonci, se ponavadi ukvarjajo z bolj ekscentričnimi vajami kot splošna populacija. Posledično se zdi, da imajo ti športniki več kot povprečno količino vezivnega tkiva okoli mišic. To naj bi bila prilagoditev za zaščito mišic pred visoko stopnjo sile, povezano s to obliko vadbe. Nasprotno pa so bili programi vadbe, ki zmanjšajo ali odpravijo ekscentrično fazo krčenja, povezani s poškodbami zaradi stresa in omejenim pridobivanjem mišične moči.