Izjava o sodbi ali izjava o sodbi je dokument, ki vsebuje izjave, ki določajo, kako je ena oseba dolga za določen znesek denarja drugi. V bistvu izjava o sodbi deluje kot civilna tožba. Oseba, ki vloži ta dokument, je tožnik, oseba, ki mora odgovoriti, pa je tožena stranka. Tožnik mora izjavo pod prisego podpisati pred notarjem in jo vložiti na sodišče.
Poleg vložitve izjave o sodbi na sodišču mora tožnik vročiti toženi stranki. To pomeni, da mora tožnik najeti šerifa, drugega sodnega uradnika ali zasebnega procesnega strežnika, da tožencu skupaj s pozivom dostavi izjavo pod prisego. V pozivu je obdolženec obveščen, da mora v določenem roku, običajno v 30 dneh, dati odgovor na izjavo o sodbi. V pozivu je tožena stranka tudi obveščena, da bo sodišče odločilo v korist tožnika, če se tožena stranka ne odzove. Procesni strežnik bo nato pisno obvestil sodišče, da so bile listine vročene toženi stranki.
Če tožnik ne bo zagotovil ustrezne vročitve, bo to povzročilo zamudo v postopku. Sodišče lahko tudi razveljavi ali razveljavi svojo sodbo, če tožnik ne vroči pravilno izjavo o sodbi. V nekaterih primerih lahko sodišče tožniku naloži sankcije, če tožnik zavestno ne opravi ustrezne vročitve. Zaradi tega je pomembno, da tožnik zagotovi, da se toženi stranki vročijo listine, kot to zahteva zakon.
Tožnik mora k sodni izjavi priložiti tudi druge dokumente, ki dokazujejo veljavnost dolga. Tožniku ni treba nastopiti na sodišču, razen če sodišče zahteva osebno zaslišanje. To se običajno zgodi, ko tožena stranka predloži odgovor, s katerim izpodbija trditve v izjavi pod zakletvijo. Tožnik bo moral nato nastopiti na sodišču, dokazati znesek terjanega dolga in odgovoriti na morebitne zagovore tožene stranke. Sodišče bo zaslišalo obe strani in odločilo o zadevi.
Vsaka jurisdikcija ima posebna lokalna postopkovna pravila, ki določajo, kdaj se lahko uporabi izjava o sodbi. Pravila bodo tudi določala, katere podatke mora tožnik navesti kot del izjave. Nekatere jurisdikcije ne uporabljajo izjave o sodbi. Namesto tega te jurisdikcije na splošno zahtevajo, da tožnik vloži tradicionalno sodno pritožbo ali peticijo.