Izbirni delež je ime zapuščinskega prava, ki zakoncu omogoča, da kot dediščino zahteva znesek premoženja svojega partnerja po smrti. Ta zakon se lahko uveljavi, ko želi zakonec prevzeti v posest znesek zapuščine, ki se razlikuje od tistega, ki je naveden v oporoki pokojnika. Ta zakon velja zlasti za Združene države, čeprav imajo druge države podobne določbe pod različnimi imeni.
Zapuščinski zakoni so tisti vidiki državne zakonodaje, ki obstajajo za zaščito in upravljanje posesti. Upravljajo tako oporoko kot zaupanje. Namen izbirnega deleža je zaščititi preživele zakonce pred izločitvijo iz dediščine, ki jo je pustil pokojni zakonec. Posameznik ne more pravno preprečiti svojemu zakoncu, da po svoji smrti prejme kateri koli del premoženja, ne glede na velikost.
Kadar zakonec skuša svojemu partnerju preprečiti, da bi prejel kateri koli del zapuščine, je to znano kot razdedinstvo. To se lahko zgodi na enega od dveh načinov – z razdelitvijo premoženja pred smrtjo ali z izpolnitvijo oporoke. Posameznik bi lahko, ko se zaveda bližine lastne smrti, svoj denar in osebno lastnino nakazal prijateljem in sorodnikom, da bi preprečil, da bi zakonec prejel kakršen koli del tega. Prav tako bi lahko v oporoki določili, da bi premoženje razdelili med družinske člane in prijatelje, ne pa zakonca.
Posamezniki, ki želijo uveljavljati izbirni delež, morajo v šestih mesecih od začetka postopka vložiti zahtevek pri sodišču, pristojnem za upravljanje oporoke. Ta zahtevek se lahko vloži osebno ali pisno. Sodišče, ki je zadolženo za obdelavo oporoke, običajno določi država, v kateri je umrla oseba živela. Stranka, ki želi uveljavljati izbirni delež, mora sama začeti postopek. Sodišču ni pravno zavezano raziskati, ali bi za oporoko veljalo to zapuščinsko pravo, razen če na to posebno zahtevo vloži preživeli zakonec.
Velikost dela premoženja, ki ga lahko zahteva preživeli zakonec, se od države do države razlikuje. Običajno je ena tretjina premoženja – in polovica, če otroci preživijo pokojnika – po izračunu določenih odbitkov. Ti odbitki so lahko v obliki davkov na dediščino, plačanih zvezni vladi Združenih držav, ali delov premoženja, unovčenih za plačilo upnikov.
Nekatere države zakoncem dovoljujejo, da zahtevajo dodatno premoženje in finančna sredstva od tistega, ki ostane v času smrti zapustnika. Lahko tudi trdijo, da je zapuščino sestavljeno iz finančnih in zemljiških daril, ki jih je pokojnik dal v zadnjih nekaj letih svojega življenja. Ta darila se nato vključijo v velikost premoženja, ki se razdeli in razdeli preživelemu zakoncu.