Kaj je itrij?

Itrij je kovinski kemični element, ki ga pogosto najdemo v spojinah z redkimi zemeljskimi kovinami. Kasneje se pogosto združuje s temi kovinami, čeprav je ta razvrstitev tehnično napačna. Za itrij obstaja več uporab, predvsem v obliki zlitin, ki se uporabljajo v najrazličnejših izdelkih od televizijskih zaslonov do svetilk. Večina ljudi ni nikoli izpostavljena čistemu itriju, saj je element dovolj reaktiven, da se skoraj vedno pojavi v obliki spojine.

Element je poimenovan po Ytterbyju, švedskem mestu. Čista oblika elementa je srebrne in zelo kristalne strukture ter se zlahka kombinira s številnimi drugimi elementi. Identificiran je z atomsko številko 39 v periodnem sistemu elementov, skupaj s simbolom Y. V nekaterih primerih, na primer, ko postane oksidiran, lahko itrij dobi rdečkast do rožnat odtenek in je uradno uvrščen med prehodne kovine periodnega sistema.

Element je leta 1794 prvič odkril Johann Gadolin, ki je analiziral rude redkih zemelj iz kamnoloma Ytterby. Ta kamnolom je dejansko vseboval številne nenavadne minerale, ki so vsebovali sestavljene oblike elementov, kot sta erbij in terbij, ki sta tudi poimenovana po Ytterbyju. Itrij je leta 1828 prvič uspešno izoliral Friedrich Wohler, nemški kemik, ki je poleg itrija delal še na več elementih.

Pri rafiniranju kovin se itrij uporablja za odstranjevanje nečistoč, saj ga zlahka privlačijo snovi, kot je vodik, ki lahko povzroči kovinske nečistoče. Element se uporablja tudi v kovinskih zlitinah in pri izdelavi nekaterih sintetičnih dragih kamnov. Pri televizijski proizvodnji je itrij pomemben sestavni del barvnih cevi. Zdi se, da so izotopi itrija potencialno obetavni kot zdravljenje, čeprav raziskovalci menijo, da so potrebni nadaljnji eksperimenti.

V čisti obliki je itrij škodljiv. Element je bil povezan z rakom in je lahko povezan s plini, ki povzročajo težave z dihali. Nositi je treba tudi zaščito za obraz in dihalne poti, ker je element lahko reaktiven z zrakom, še posebej, ko je razbit. Zdi se, da itrij ne igra biološke vloge v telesu, kar kaže, da ni potreben za zdravje ljudi, niti v sledovih.