Islamska sodna praksa je sistem pravne teorije in prakse, znan kot fikh, ki temelji na svetem pravu ali šeriatu, ki izhaja neposredno iz Korana, Sunneta in Stare zaveze. To izvirno gradivo so razširili in razlagali islamski pravni učenjaki in učitelji. Razsodbe in doktrine islamske jurisprudence pokrivajo številna področja, vendar je veliko pozornosti posvečeno vprašanjem vere in verskih obredov. Vprašanja, ki se nanašajo na kohezijo in strukturo skupnosti, so prav tako osrednja v tem sistemu pravne znanosti.
Vse glavne svetovne monoteistične religije imajo tradicijo verskega prava. Vsi temeljijo te tradicije na svetopisemskih virih, za katere velja, da so nezmotljivi, in vsi nato ekstrapolirajo iz teh virov, da odgovorijo na vprašanja, ki presegajo neposreden obseg izvirnega izvornega gradiva. V islamski sodni praksi imajo mnenja pravnih učenjakov ali fakiha veliko težo, vendar se ne štejejo za popolnoma pravilna in so lahko sporna. Neposredne zapovedi iz svetih spisov ne smejo biti v nasprotju, vendar jih je, kot je to v primeru drugih monoteističnih religij, mogoče razlagati pod predpostavko, da čeprav je božanski namen večen in popoln, človeško razumevanje zagotovo ni in se lahko sčasoma spremeni in izboljša. .
Pravni učenjaki v islamskem svetu so večino svoje pozornosti osredotočili na vprašanja vedenja in razvrstili različna dejanja na spekter, vključno z obveznimi, priporočenimi, dovoljenimi, odvračanimi in prepovedanimi dejavnostmi. Med obveznimi dejanji so molitev, post in dobrodelnost, med prepovedanimi pa so bogokletja in dejanja, ki kršijo deset zapovedi.
Verske prakse so natančno urejene z islamsko sodno prakso. Pojasnjena je praksa vsakodnevne molitve in romanja. Obravnavane so tudi druge prakse, ki so predvsem duhovnega pomena, pogosto povezane s tabuji, povezanimi s čistočo, tako fizično kot duhovno.
Skupnost zavzema zelo pomembno mesto v islamski misli in je podobno pomembna v islamski sodni praksi. Fiqh obravnava vprašanja dobrodelnosti in ekonomije v prizadevanju za ublažitev motečih učinkov tako bogastva kot revščine, tako da uveljavlja takšne prakse, kot je davek za bogate muslimane, ki se uporablja za pomoč revnim. Družina se obravnava kot ključni element skupnosti in velik del islamske sodne prakse se ukvarja z vprašanji, povezanimi s poroko in ločitvijo ter z izmenjavo premoženja, ki jih spremlja, pa tudi z večjimi družinskimi zavezami, ki so jih zakonske zveze pogosto zasnovane za spodbujanje.
Med fakihi so se pojavile delitve, saj se je islamska sodna praksa v različnih delih islamskega sveta razvijala v različnih smereh. Najbolj izrazit razkol je med suniti in šiiti, saj so bili različni običaji in prakse teh dveh skupin utelešeni v dveh različnih razumevanjih prava. Vsaka od teh dveh strani se je prav tako zlomila in v obeh skupnostih se nadaljujejo razprave o vprašanjih prava.