Integracijsko testiranje je faza razvoja in testiranja programske opreme, v kateri se združi in testira več enot ali modulov znotraj programa ali konfiguracije strojne opreme. Te različne enote so bile običajno preizkušene posamezno, da se zagotovi, da vsaka enota pravilno deluje sama; ta faza testiranja integrira te različne enote v večji sistem. To je mogoče storiti pri razvoju programske opreme, da se zagotovi, da lahko različni vidiki večjega programa delujejo skupaj, ali pri testiranju strojne opreme, da se zagotovi pravilno delovanje med različnimi enotami. Integracijsko testiranje je ključna faza testiranja, saj je mogoče najti številne napake in razviti različice celotne programske ali strojne opreme zgodnje izdaje.
Imenuje se tudi integracija in testiranje ali I&T, integracijsko testiranje se običajno obravnava kot druga večja faza testiranja. Prva faza se imenuje testiranje enot in je osredotočena predvsem na testiranje posameznih enot ali delov večjega programa ali sistema, da se zagotovi, da vsaka enota deluje samostojno. Te ločene enote se združijo v integracijskem testiranju, ko vsaka opravi testiranje enote, da se nato zagotovi, da lahko delujejo skupaj v večjih skupinah. Nato bodo običajno združeni v celoten sistem ali program, ki se razvija in testira kot del tega celotnega sistema, ki se imenuje testiranje sistema.
Obstaja veliko načinov za izvedbo integracijskega testiranja, čeprav se običajno uporabljajo nekatere običajne metode. Testiranje od spodaj navzgor je precej pogosto in običajno vključuje testiranje različnih vidikov integriranega sistema, začenši z nižjimi ravnmi sistema. Ko ti “spodnji” vidiki sistema prestanejo testiranje, se testiranje premakne “navzgor” na pomembnejše vidike. Izvaja se lahko tudi oblika integracijskega testiranja od zgoraj navzdol, pri kateri se najprej testirajo najvišje ravni sistema in se proces nadaljuje “navzdol” na nižje ravni.
Ena od večjih težav s tema dvema vrstama integracijskega testiranja pa je, da nobena ne more zlahka vzpostaviti zgodnje izdaje izdelka z osnovno funkcionalnostjo. Ta vrsta izdaje različice alfa je lahko ključnega pomena za večje možnosti testiranja, zato je običajno treba uporabiti druge pristope, ki omogočajo takšno izdajo. Eden takšnih pristopov je oblika testiranja “velikega poka”, pri kateri se vsi deli integriranega sistema testirajo hkrati. To je lahko koristno, če je s programsko opremo, ki se preizkuša, malo težav ali napak, vendar je lahko težko določiti specifične težave, če jih je preveč.
Obstaja tudi vrsta integracijskega testiranja, ki se imenuje “testiranje sendviča”, ki želi ublažiti nekatere od teh težav. V bistvu se ta vrsta testiranja začne s testiranjem od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor hkrati, obe obliki testiranja pa se dejansko »sestaneta na sredini«. To omogoča zgodnje testiranje osnovnih logičnih sistemov, prednost testiranja od zgoraj navzdol, in identificira manjše težave prej, kot pri testiranju od spodaj navzgor. Takšno testiranje lahko tudi hitreje proizvede različico izdelka za zgodnjo izdajo za širše testiranje ali napredne medijske predstavitve izdelka.