Institucionalni vlagatelj (II) je velik subjekt z dostopom do znatnega nabora sredstev, ki se uporabljajo za naložbe. Institucionalni vlagatelji vlagajo v imenu drugih in so glavna sila na trgu, saj predstavljajo več kot 70 % poslov na kateri koli dan na večini finančnih trgov. Tesno povezan koncept je tuji institucionalni vlagatelj (FII), subjekt, ki vlaga v tuji finančni trg, kot v primeru britanskega institucionalnega vlagatelja, ki vlaga v Indijo.
Investicijske banke, borznoposredniške hiše, vzajemni skladi, zavarovalnice, univerzitetni skladi, pokojninski skladi in hedge skladi so vsi primeri institucionalnih vlagateljev. Te organizacije združujejo finančne prispevke velikega števila ljudi in vlagajo na trg v imenu ljudi, ki so prispevali v sklad. Pokojninski sklad na primer zbira prispevke zaposlenih in članov sindikata ter jih skupaj vlaga. Naložbene izbire narekujejo zaposleni v investicijskem podjetju, ti zaposleni pa uporabljajo različne veščine, da določijo, kako in kdaj je treba vložiti sredstva.
Prednost dostopa do znatne finančne podpore je, da lahko institucionalni vlagatelj ustvari zelo raznolik portfelj, kar bo okrepilo njegov finančni položaj. Ker ti vlagatelji poslujejo z velikimi količinami denarja, so deležni tudi prednostne obravnave in so lahko upravičeni do posebnih obrestnih mer, ki niso na voljo širši javnosti. Institucionalni vlagatelji imajo lahko tudi izjemen vpliv na trg in plačilno sposobnost posameznih podjetij, saj imajo tako veliko finančno moč.
Finančni predpisi se za institucionalne vlagatelje uporabljajo drugače kot za druge akterje na trgu. Praviloma so predmet manj regulacije in niso tako zaščiteni kot potrošniki. Zakonodajna zaščita je manj potrebna, ker naj bi institucionalni vlagatelji sami nadzorovali in pametno upravljali svoje naložbe, čeprav tega pristopa k ureditvi niso nujno sprejeli vsi, ki se ukvarjajo s finančnimi trgi.
Za ljudi, ki nimajo izkušenj na trgu, lahko delo z institucionalnim vlagateljem ustvari boljšo donosnost naložb kot samostojno vlaganje. Institucionalni vlagatelji ščitijo svoje stranke pred negotovostmi trga in lahko včasih ustvarijo zelo visoke donose. Vendar pomanjkanje nadzora nad naložbami pomeni tudi, da potrošniki ne bodo mogli oblikovati smeri svojih naložb, kar bi jih lahko izpostavilo tveganjem, če podjetja, ki vlagajo v njihovem imenu, ne bodo prepoznala tržnih trendov.