V smislu revizije je inherentno tveganje tveganje, da bo nek del računovodskega procesa podjetja napačen ali napačen. To tveganje je ločeno od kontrolnega tveganja, na katerega vplivajo sekundarne kontrole, ki jih družba uvede v računovodski proces. Inherentno tveganje se lahko pojavi zaradi človeških dejavnikov, kot so morebitno neprimerno ravnanje zaposlenih ali nenamerne napake v računovodskih praksah. Tako tveganje se upošteva tudi narava zadevnega posla in vrste računov, ki se merijo.
Revizorji, ki so zadolženi za oceno finančnih praks podjetja, se ukvarjajo z možnostjo napak pri računovodskih prizadevanjih. Te napake so očitno lahko zelo škodljive za splošen položaj podjetja. Na podjetje lahko finančno prizadenejo kakršne koli davčne kazni, nanj pa lahko vpliva nezaupanje pri strankah in vlagateljih. Iz teh razlogov revizorji na začetku revizijskega postopka ocenijo inherentno tveganje, povezano s finančnimi praksami podjetja.
Inherentno tveganje je vrsta tveganja, ki se ji je nemogoče izogniti nobenemu velikemu podjetju. Revizorji običajno izvajajo konzervativne ocene takega tveganja, ker je nemogoče natančno napovedati, koliko obstaja. Nasprotno pa lahko revizor varno oceni kontrolno tveganje. V idealnem primeru lahko podjetje zmanjša celotno tveganje na skoraj nič z vključitvijo notranjih kontrol v vse računovodske prakse. Brez teh kontrol bi bilo kontrolno tveganje nastavljeno na 100 odstotkov, čeprav ni realno misliti, da bi bile vse finančne prakse napačne.
Ugotavljanje inherentnega tveganja je za revizorje pogosto subjektiven postopek, saj je pogosto odvisno od zanesljivosti zaposlenih, ki so v podjetju zadolženi za finance. Revizor mora oceniti, ali se tem zaposlenim lahko zaupa, da bodo predložili ustrezna finančna poročila. Njihovo zanesljivost lahko ogrozijo časovne omejitve, pritisk višjega vodstva, da zagotovi pozitivne rezultate, ali celo preprosta nesposobnost.
Količina inherentnega tveganja, povezanega z računovodstvom podjetja, je odvisna tudi od tega, za kakšno podjetje gre in kako se meri njegovo bogastvo. Na primer, če ima podjetje večino svojega premoženja v gotovini, bi to težko napačno predstavili, tveganje pa bi bilo relativno nizko. Po drugi strani pa je verjetnost, da bo podjetje, katerega bogastvo je odvisno od nenatančnih imetij, kot so terjatve ali vrednotenja delnic, napačno predstavljeno tako bogastvo bolj verjetno.