Inhalacijska terapija je uporaba inhaliranih sredstev za zdravljenje bolezni in stanj dihal. Cilj inhalacijske terapije, znane tudi kot respiratorna terapija, je izboljšati dihanje in delovanje pljuč za lajšanje simptomov kroničnih bolezni dihal, kot so astma, bronhitis, kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in emfizem. Terapija se lahko uporablja tudi za zdravljenje dihalnih zapletov, ki so lahko posledica srčnih napadov in možganske kapi. Zdravljenje na splošno izvajajo specialisti, znani kot inhalacijski terapevti, ki delajo v urgentnih sobah, enotah intenzivne nege (ICU) in kirurških oddelkih. Nekatere pogoste vrste inhalacijske terapije vključujejo kisikovo terapijo, mehansko prezračevanje, spodbujevalno spirometrijo, nebulizacijsko terapijo in stalni pozitivni tlak v dihalnih poteh (CPAP).
Oblika predpisane inhalacijske terapije je običajno odvisna od vrste in stopnje zadevne bolezni dihal. Zdravljenje s kisikom se običajno predpisuje bolnikom v poznejših fazah KOPB, ker je indicirano zmanjšanje kisika v krvi. Pacientu običajno dajejo kisik z uporabo nosne cevi ali maske, zato je v mnogih primerih zdravljenje mogoče izvajati doma. Ta vrsta terapije je lahko učinkovita tudi pri zdravljenju težav z dihali, povezanih s kroničnim kongestivnim srčnim popuščanjem, cistično fibrozo in drugimi pljučnimi boleznimi.
V primerih hude dihalne stiske se pogosto uporablja mehansko prezračevanje. Cev se vstavi v pacienta, običajno skozi usta, ventilatorski aparat pa prevzame normalno dihalno funkcijo. Terapija se običajno uporablja kot kratkoročni ukrep, v nekaterih primerih pa se ta vrsta inhalacijske terapije uporablja dolgoročno za zdravljenje kroničnih bolezni.
Bolnikom, ki so imeli operacijo na prsnem košu ali zgornjem delu trebuha, je pogosto predpisana stimulativna spirometrija, ki je inhalacijska terapija, ki je namenjena simulaciji naravnega zehanja in vzdihovanja. Ta metoda uči bolnike počasnega, globokega vdiha. Naprava, imenovana spirometer, se uporablja za merjenje dihalne funkcije in zagotavlja povratno informacijo bolniku, ko njegova ali njena dihalna funkcija doseže vnaprej določeno hitrost in tempo.
Za bolnike z apnejo v spanju je CPAP običajno najučinkovitejša inhalacijska terapija, saj zagotavlja stalen pozitiven tlak v dihalnih poteh, ki preprečuje kolaps zgornjih dihalnih poti. Pacientu se običajno namesti maska, nato pa se izda navlažen kisik. Ta metoda običajno omogoča bolniku, da diha brez ovir.
Bolniki z astmo uporabljajo najbolj znano vrsto inhalacijske terapije – nebulizacijsko terapijo. Nebulizator ali inhalator se uporablja za dajanje uparjenega zdravila bolniku, ki pomaga odpreti dihalne poti. Zaradi svoje prenosne narave se nebulator najpogosteje uporablja za domače zdravljenje in mnogim bolnikom omogoča, da obvladujejo astmo na poti.
Inhalacijski terapevti tehnično niso zdravniki, vendar je njihovo zdravljenje pogosto ključnega pomena za bolnike z dihalnimi težavami. Prvotno so se inhalacijski terapevti usposabljali na delovnem mestu; v sodobnem času je večina visokošolsko izobraženih. Nekateri inhalacijski terapevti imajo celo magisterije in se udeležujejo programov stalnega izobraževanja, da bi ohranili najnovejše znanje o inhalacijskih terapijah.