Infrardeči termometri so naprave, ki se uporabljajo za daljinsko merjenje temperature v situacijah, ko ni mogoče biti v fizičnem stiku z merjenim predmetom. To vključuje predmete, ki so zelo vroči, zelo majhni ali zelo oddaljeni. Infrardeči termometri so tudi zelo primerni za merjenje predmetov, ki so še posebej nagnjeni k majhnim temperaturnim spremembam ali ki pokrivajo velika območja, zaradi česar je uporaba običajnih termometrov nepraktična.
Različne oblike in velikosti – od nečesa, ki bi se prilegalo vaši dlani, do 200 lbs. naprava v obliki teleskopa – infrardeči termometri izkoriščajo dejstvo, da nad absolutno ničlo vsi predmeti oddajajo elektromagnetno sevanje ali energijo. Z merjenjem energije, ki jo oddajajo predmeti v dveh različnih območjih valovne dolžine infrardečega dela spektra, infrardeči termometri interno primerjajo različne odčitke v razmerju, ki ustreza znanemu nizu vrednosti, ki povezujejo porazdelitev energije z valovno dolžino in temperaturo.
Infrardeče meritve temperature so bile narejene že sredi 19. stoletja, vendar so se izkazale za manj kot zanesljive. Natančnost se ni izboljšala, dokler fizik Max Planck (1858-1947) na prelomu stoletja ni špekuliral, da se sevanje ne oddaja v neprekinjenem valu po celotnem spektru, kot se je splošno domnevalo. Namesto tega je ugotovil, da se oddaja v celotnih večkratnikih 6.625 x 10-34 joule-sec – zdaj se imenuje »Planckova konstanta« – zaradi česar je bilo treba revidirati tehniko merjenja. Potrebna sta dva odčitka, ker lahko nekatere lastnosti, kot so odbojnost, tekstura in občutljivost valovne dolžine, poslabšajo natančnost.
Pri odčitavanju infrardeče temperature lune bi poenostavljen primer uporabil teleskop, priključen na infrardeči detektor, ki pretvarja infrardeče sevanje v električni tok ali napetost. Ker sta dva različna infrardeča filtra zaporedno nameščena na lečo, detektor zazna dva različna odčitka. En odčitek se nato razdeli na drugega, rezultat pa ustreza temperaturi, ki jo lahko najdemo v obstoječih tabelah vrednosti za Planckovo enačbo. Opozoriti je treba, da je treba pri poskusu ugotavljanja temperature velikega, oddaljenega telesa, kot je luna, paziti, da njegova celotna slika zapolni območje senzorja infrardečega detektorja, da hladna praznina prostora ne vpliva na odčitek.