Infrardeči filter je običajno svetlobni filter, zasnovan tako, da blokira vso vidno svetlobo in prepusti infrardečo svetlobo, ki je svetloba pri valovni dolžini okoli 800 nanometrov, medtem ko se vidna svetloba giblje od 400 do 700 nanometrov valovne dolžine. Običajna uporaba takega filtriranja je v filtrih infrardečih kamer, ki posnamejo slike, ki spominjajo na črno-bele tradicionalne fotografije. Razlika med infrardečimi fotografijami in standardnimi črno-belimi fotografijami je v tem, da infrardeče slike jasno prikazujejo biološke objekte, kot so vegetacija in živali, saj oddajajo infrardečo svetlobo, ki je oblika toplote, in značilnosti, kot sta zemlja ali nebo, so videti temnejše. Nekatere vrste infrardečih filtrov imajo povratno funkcijo in blokirajo samo infrardečo svetlobo, na primer tiste, ki se uporabljajo pri varilnih očalih, ki blokirajo takšno toplotno energijo, tako da je zvar jasno viden skozi očala.
Uporaba infrardečih foto filtrov je bila včasih okorna naloga, saj je fotograf v bistvu slepo fotografiral, katerih rezultatov ni mogel takoj videti. To je povzročilo veliko dragih eksperimentov s filmom in nastavitvami, da bi dobili dobre fotografije, pri čemer je kakovost slike ostala neznana, dokler film ni bil razvit. S prihodom digitalnih fotoaparatov, ki lahko shranijo na tisoče slik in ne zahtevajo postopka razvijanja filma, je fotografija z infrardečimi filtri postala veliko bolj priljubljena. Najtemnejše značilnosti v zunanjem okolju, fotografirane z infrardečim filtrom, so ponavadi ocean, suha tla ter zgradbe iz umetnega kamna in betona. Značilnosti, ki oddajajo največ toplote iz Zemlje nazaj v vesolje ponoči in so zato najsvetlejše v infrardečem spektru, so vegetacija, prostoživeče živali in peščena tla ali plaže, ki dajejo infrardeči fotografiji eterični videz, podoben duhu. ima široko vizualno privlačnost.
Razvoj infrardeče tehnologije je poleg fotografije pripeljal do številnih drugih uporab. Široko se uporablja v senzorjih za spremljanje nadzora okolja in onesnaževanja, v klimatologiji za analizo ozonske plasti Zemlje ter v vojaških aplikacijah in nadzoru letal. Infrardeče emisije so pomembne tudi v medicinski znanosti, kjer se analizira kri ali kjer se za pregledovanje drugih bioloških aktivnosti uporablja oprema za spektroskopijo.
Ker je uporaba infrardečega filtra zelo razširjena, je izdelan tako, da prepušča ali blokira zelo specifične razpone spektra infrardeče svetlobe. Zaradi tega je tehnologija uporabna pri senzorjih, ki ocenjujejo žarek infrardeče svetlobe za različne komunikacijske namene, na primer v varnostnih sistemih, sistemih za skeniranje potrošniških izdelkov ali pri brezžičnih kontrolah. Infrardeči filter je torej razvrščen glede na obseg svetlobe, s katerim deluje. Klasifikacijski izrazi vključujejo ozkopasovno (NBP), širokopasovno (WBP) in antirefleksno (AR). Stopnja tolerance za valovno dolžino svetlobe, ki lahko prehaja skozi filter ali je blokirana, je običajno ±10 nanometrov.