Izraz induktivnost se na splošno nanaša na električni tokokrog. Predstavlja mero znotraj vezja med naboji. Prav tako lahko izmeri količino vhodnega signala, ki je bil zagotovljen v vezje, in količino spremembe tega vhodnega signala, ko gre skozi vezje. Ta izraz se lahko nanaša tudi na stopnjo spremembe, ki se pojavi v vezju, ki ostane v komponentah vezja, v primerjavi s količino signala, ki se uporablja na vhodu vezja.
Drug izraz za to meritev znotraj vezja je samoinduktivnost. Ta izraz se uporablja za razlikovanje induktivnosti vezja v sebi od količine spremembe v vezju, ki se pojavi zaradi spreminjanja vhodnega signala v drugem vezju. Ta primer se najpogosteje imenuje vzajemna induktivnost.
Ko se električni tok, ustvarjen kot vhodni signal, nanese na vezje, ki vsebuje električne komponente, nastane tudi magnetno polje. To polje nastane zaradi uporabe induktorjev. Induktorji so navite žične enote, ki se uporabljajo za zbiranje in koncentracijo količine naboja skozi ustvarjeno magnetno polje in jo prenašajo skozi vezje kot napetost. Količina napetosti, ustvarjena iz naboja, ki se zagotovi v vezje, in sprememba, ki se pojavi v napetosti, ko prehaja skozi vezje in magnetno polje, je merljiva količina induktivnosti vezja.
Ko pride do medsebojne induktivnosti, to pomeni, da obstajata dve vezji, ki se nahajata znotraj določenega prostora drug od drugega, tako da proizvajata magnetna polja, ki medsebojno delujejo. Ta interakcija spremeni napetost v nasprotnem vezju. Drug način ustvarjanja medsebojne induktivnosti je, ko se obe vezji izvajata v zaporedju drug drugega, tako da ko ustvarjeno magnetno polje enega vezja ustvari spremembo znotraj vezja, vpliva tudi na količino signala, ki se uporablja za naslednje vezje.
Ta merljiva količina spremembe v drugem vezju, ki jo je povzročila induktivnost v prvem vezju, predstavlja lastnosti medsebojne induktivnosti vezij. Potreben dejavnik pri ustvarjanju medsebojne induktivnosti pa je, da je vsako vezje dovolj močno glede na napetost, da znotraj svojih komponent ustvari magnetno polje, ki je sposobno spremeniti polje, ki ga ustvari nasprotno vezje. V nasprotnem primeru se ta pojav ne bo pojavil.